Na večstoletno nepravičnost proti staroselskemu prebivalstvu v Kanadi in na njihovo izkoriščanje je že v svojem času (1797–1868) opozarjal misijonar Friderik Irenej Baraga, za Cerkev pa se je problem začel z internati, v katerih je želela država prevzgojiti otroke v novo kanadsko – ali evropsko – kulturo, ker pa je bilo v njej tudi krščanstvo pomemben element, je bilo veliko teh šol zaupanih verskim organizacijam, velika skupina tudi Katoliški cerkvi. »Pozneje so odkrili, da so bile te šole dejansko borba proti njihovi kulturni identiteti. Bili so drugi časi in vsaj stoletje je bila prisotna ideja, da mora biti (krščanska) kultura dominantna,« je uvodoma opozoril msgr. Ivan Jurkovič.

Celoten pogovor z apostolskim nuncijem msgr. Ivanom Jurkovičem v slovenski oddaji Radia Vatikan je mogoče poslušati TUKAJ.

Obisk, ki prinaša pomiritev, zadoščenje

Novejše čase zaznamuje velik protest proti vladi in vsem, ki so z njo v tej smeri sodelovali, med njimi so bile tudi katoliške šole. Ustanovili so komisijo, ki je delovala tri leta in od Katoliške cerkve zahtevala javno opravičilo, ki je bilo sicer dano že večkrat prej, denimo med obiskom papeža Janeza Pavla II., a je bilo nezadostno. Komisija je zato zahtevala, naj se pride Frančišek uradno opravičit za vse storjeno v imenu nepravičnih idej in inštitucij, poudarja apostolski nuncij v Kanadi: »Zato je papež svoje potovanje imenoval spokorno. Zaradi njegove izjemne pojavnosti v mednarodni skupnosti je upati, da bo njegov obisk prinesel pomiritev, zadoščenje, čeprav je zadeva kompleksna in bo trajala dolgo. Papež želi, da se do problema kolonizacije in odnosa do staroselcev – tudi drugod po svetu, v ZDA, Avstraliji, na Novi Zelandiji – zavzame zelo osebno, močno stališče, ki ga bo prinesel tudi nam.«

Spomladi je papež Frančišek v Vatikanu sprejel delegacije kanadskih staroselcev. FOTO: Vatican Media

Intenzivna, a mednarodno malo vidna razprava

Kot izpostavlja msgr. Jurkovič, traja intenzivna razprava o tej temi že dve desetletji, a je bila na mednarodni ravni malo vidna, zadnja leta pa je zaradi komisije za pravičnost in pomiritev tudi škofovska konferenca začela bolj organizirano delo. »Kanada je ogromna država. Od Ottawe do drugega konca Kanade je približno enako daleč kot od Ottawe do Pariza. Ni vsa država enovita, različni problemi so se na določenih področjih pojavljali različno. Francozi so se bolj pomešali s staroselci, na zahodu tja do Vancouvra pa tega ni bilo, tam je poudarjena stroga angleška identiteta in mešanja prebivalstva ni bilo. Še bolj izolirani pa so bili severni prebivalci, Eskimi, ki ji je malo in so bili brez stika z zunanjim svetom, a so tudi njih želeli prevzgojiti v internatih,« je pojasnil Ivan Jurkovič.

Apostolski nuncij msgr. Ivan Jurkovič: Te stvari, kot vse velike stvari, niso sad konkretnih dogodkov, temveč sad novega navdušenja, da začnemo vsi ponovno delati korake za boljši svet. FOTO: Tatjana Splichal

Poslušati staroselce, jim verjeti in ukrepati

Njegova izkušnja s srečanj s staroselci, ki imajo zelo težke zgodbe, je, da potrebujejo biti poslušani in slišani. »Običajno se vsi usedejo v krog, kdor pa govori, mora imeti orlovo pero – tako sem tudi jaz nastopal. Oni namreč želijo, da bi mi vedeli, kako se jim je zgodila velika krivica, ki je nismo vzeli dovolj zares. Pravijo, da so zato izgubili identiteto in bili tudi, posledično, bolj podvrženi drugim težavam v družbi. Temu je težko ugovarjati,« je dejal apostolskih nuncij, ki torej izpostavlja zavedanje, da jih moramo zares poslušati, jim verjeti in nato tudi narediti, kar se bo dalo, s projekti za prihodnost, ki jih bo Cerkev nadaljevala; oziroma, s papeževimi besedami, iti naprej v spokornem duhu in preprostosti.

Logotip papeževega spokornega romanja v Kanado z geslom Hoditi skupaj. FOTO: Vatican Media

Deležni bogastva, toda ob identiteto

Ker je Kanada zelo razvita in bogata država, so bili tega bogastva deležni tudi staroselci, ki pa so istočasno izgubili identiteto. »To se ni zgodilo zdaj, ljudje so namreč skupaj živeli stoletja. To je 500 let stara zgodba, zadnje šole so bile zaprte pred 30 leti. Krivica se je dogajala pred mnogimi leti. Zadeve so zapletene. Če samo prebereš, kar je napisano, imaš neko idejo; če vidiš še fotografijo, se ideja spremeni; če pa se srečaš z ljudmi, je to povsem nekaj drugega. Papežev obisk nam bo ponudil možnost, da se bomo srečali in resnično odkrili pravi obraz tega, kar se je zgodilo,« je v pogovoru za slovensko oddajo Radia Vatikan še opozoril msgr. Ivan Jurkovič.

Papež Frančišek je msgr. Ivana Jurkoviča za novega apostolskega nuncija v Kanadi imenoval pred dobrim letom dni, 5. junija 2021. Pred tem je od leta 2016 v Švici zastopal svetega očeta in Sveti sedež kot stalni opazovalec pri Združenih narodih in ostalih mednarodnih organizacijah v Ženevi. Še prej je deloval kot vatikanski diplomat v Južni Koreji, Kolumbiji, Rusiji, Belorusiji, Ukrajini in vmes na državnem tajništvu v Vatikanu.

Odgovornost za preteklost in projekti za prihodnost

Kar se je zgodilo, se ne da spremeniti, kar pa se dogaja zadnja tri desetletja, je dobro in nad tem se staroselci ne pritožujejo več, je nadaljeval nuncij. Treba bo najti primerno odgovornost za preteklost, po drugi strani pa tudi narediti projekte za prihodnost, saj staroselci še vedno živijo vzporedno življenje s splošno družbo. »Škofovska konferenca je zbrala 30 milijonov kanadskih dolarjev, kar sicer za Kanado ni veliko, bo pa s tem prihodnjih pet let izdelala projekte, v katerih bo iskala ravno ozdravitev teh odnosov. To ne bodo projekti zgolj cerkvenega, ampak bolj socialnega značaja, promocije javnega občestva. To je gotovo velik korak naprej,« je pojasnil msgr. Jurkovič.

Srečanje svetega očeta s staroselci v Vatikanu v začetku letošnjega aprila. FOTO: Vatican Media

Nikoli rešen problem kolonializma 

Obenem izpostavlja pomembnost funkcije, ki jo ima sveti oče s svojo prisotnostjo in prepričanjem – Frančišek je namreč absolutno prepričan o tem, da je treba nekaj ukreniti, njegov obisk bo njegova osebna pozicija. »So pa tudi druge države in druge težave, ki nas še čakajo. Nikdar namreč nismo rešili problema kolonializma. Kaj se je zgodilo državam, ki so jih vrsto let upravljali drugi? Ko so jih zapustili, so zapadle v zaostalost. Veliko izzivov še čaka človeško družbo. Te stvari, kot vse velike stvari, niso sad konkretnih dogodkov, temveč sad novega navdušenja, da začnemo vsi ponovno delati korake za boljši svet,« zatrjuje apostolski nuncij.

Kanada je ogromna država. Od Ottawe do drugega konca Kanade je približno enako daleč kot od Ottawe do Pariza. Ni vsa država enovita, različni problemi so se na določenih področjih pojavljali različno. (msgr. Ivan Jurkovič)

Papež prihaja v trenutku velike telesne preizkušnje

Po njegovem ni možno ničesar velikega spremeniti brez splošnega in javnega konsenza za spremembe; Cerkev in druge religiozne organizacije nimajo te moči. »Vsi, Kanadčani in ves svet, moramo na to gledati z novimi očmi, na kolonialnost in nepriznanje staroselskih pravic resnično gledati kot na veliko zgodovinsko krivico in se jo zato truditi premagati. Izkoriščanja, zaostalosti in krivic je po svetu vse več, ponekod gotovo tudi manj. Tega velikega procesa ne smemo gledati le strogo skozi papežev odnos do staroselcev, temveč skozi globalni odnos do sveta. Papež je odgovoren tudi za mir in pravičnost v svetu, ne le v Cerkvi,« je zaključil Ivan Jurkovič in ponovil, da ima papežev obisk Kanade velik potencial, čeprav prihaja v trenutku, ko je tudi sam v precejšnji telesni preizkušnji. »Vendar želi ta težek in dolg obisk izpeljati do konca, kar nas vse opogumlja.«