Govorec Martin Brecelj Foto: M. Maver

Letos mineva 75 let od umora dr. Stanka Vuka, njegove žene Danice Tomažič in dr. Draga Zajca v Rossettijevi ulici v Trstu. Društvo slovenskih izobražencev se je poklonilo spominu treh žrtev na dan obletnice v nedeljo, 10. marca, pred grobnico Tomažičev na pokopališču pri Sv. Ani v Trstu, kjer sta pokopana zakonca Vuk.

Na krajši spominski slovesnosti, ki so se je udeležili tudi sorodniki žrtev, je pred grobnico Tomažičev, kjer počivata zakonca Vuk, po pozdravu predsednika DSI Sergija Pahorja govoril raziskovalec tega tragičnega dogodka Martin Brecelj, avtor znane knjige Anatomija političnega zločina. Navedel je tudi nekaj drobnih raziskovalnih novosti. Slovesnost je oplemenitila priložnostna pevska skupina.

Iz zapora so ga izpustili 11. februarja 1944, mesec dni pred umorom

Martin Brecelj je najprej spomnil, da so bila pred 75 leti (10. marca 1944) v krvi zatrta mlada in obetajoča življenja dr. Stanka Vuka, njegove žene Danice Tomažič in dr. Draga Zajca. Pokončali so jih streli v stanovanju Vukovih v Rossettijevi ul. 31 v Trstu.


Martin Brecelj je predstavil nekaj novosti o vosovskem umoru Stanka Vuka. Foto: M. Maver

Dr. Stanko Vuk je bil tedaj star 31 let. Izhajal je iz ugledne družine iz Mirna na Goriškem. Po končani univerzi v Benetkah je živel in deloval v Trstu, kjer je prevzel vodstvo podtalne krščanskosocialne organizacije. Že iz dijaških let se je uspešno uveljavljal kot pesnik in pisatelj na vseslovenski ravni.

Decembra 1941 ga je posebno fašistično sodišče na drugem tržaškem procesu obsodilo na 15 let zapora. Kazen je prestajal v Fossanu v Piemontu. Iz zapora so ga izpustili 11. februarja 1944, mesec dni pred umorom, ki ga je doletel, ko se je pripravljal na odhod v partizane.

Danica Tomažič Vuk je bila na dan smrti stara 25 let

Danica Tomažič Vuk je bila na dan svoje smrti stara 25 let. Bila je drugi in zadnji otrok uveljavljenega tržaškega gostinca Pepija Tomažiča ter njegove žene Eme Colja. Po osnovni šoli se je izobraževala pri sestrah notredamkah in gojila raznolika kulturna zanimanja, od literature do glasbe.

Danica in Stanko Vuk
Politično je sprva sledila svojemu bratu Pinu Tomažiču, mlademu komunističnemu voditelju, ki so ga Italijani na drugem tržaškem procesu obsodili na smrt.

Potem, ko je spoznala Stanka Vuka in se z njim poročila, se je skušala svojemu možu tudi idejno približati. Zaradi antifašistične dejavnosti je doživela zapor in konfinacijo.

Dr. Drago Zajc je bil idejno liberalno usmerjen

Življenjska pot Ljubljančana dr. Draga Zajca se je pretrgala pri 31 letih. Po izobrazbi je bil filozof, sicer pa nadarjen violinist. S svojim glasbilom se je nekaj časa tudi preživljal. Po poroki z Marijo Prešern iz Kranja in rojstvu sina Draga se je zaposlil pri Kmečki posojilnici v Ljubljani.

Idejno je bil liberalno usmerjen, po okupaciji Jugoslavije leta 1941 pa se je kmalu opredelil za OF. Zaradi sodelovanja s partizanskim gibanjem je bil več mesecev zaprt.

Leta 1943 se je zatekel v Trst, kjer se je družil zlasti z liberalno usmerjenimi Slovenci in tudi sodeloval z OF. Usodnega 10. marca 1944 je šel na obisk k Vukovim z namenom, da bi mogoče z njuno pomočjo odšel v partizane.

Gradivom, ki zaradi svoje obsežnosti in kakovosti ne dopušča več dvomov

»A kdo je sprožil strele v stanovanju Vukovih v Rossettijevi ulici,« se je retorično vprašal Martin Brecelj in nadaljeval, da je dolgo prevladovala domneva, da so bili storilci zločina nasprotniki OF. »To je razumljivo, saj sta se Vukova, kot rečeno, pripravljala na odhod v partizane in Zajc je gojil podobne načrte.

Toda danes razpolagamo z dokaznim gradivom, ki zaradi svoje obsežnosti in kakovosti ne dopušča več dvomov, kot je dejal zgodovinar dr. Egon Pelikan, da so morilci prihajali iz vrst OF, točneje iz vrst njene Varnostno-obveščevalne službe (VOS). Na osnovi arhivskih dokumentov smemo sklepati, da so se komunistični voditelji hoteli znebiti predvsem Vuka, ker bi jim znotraj OF lahko ustvarjal resne težave in okrepil njihove politične tekmece.«

Drobci, ki dopolnjujejo dosedanje ugotovitve

»Če je splošna slika trojnega umora v Rossettijevi ul. danes jasna, pa je zgodovinski mozaik tega dogodka še vedno mogoče in potrebno dopolnjevati.

Po objavi knjige Anatomija političnega zločina leta 2016 in brošure z odgovori na kritike leta 2017 se osebno s tem primerom nisem več veliko aktivno ukvarjal.

Po zaslugi drugih raziskovalcev pa sem kljub temu zbral nekaj drobcev, ki smotrno dopolnjujejo moje dosedanje ugotovitve.« Omenil je tri.

Poizvedovanje dr. Janka Kralja o umoru Stanka Vuka

Na prvega izmed teh drobcev ga je opozoril prof. Tomaž Simčič, zadeva pa reakcijo dr. Janka Kralja na trojni umor, kakor jo je v Rimu zabeležil vosovski oz. oznovski obveščevalec dr. Franc Kos - Melhior.

»Kralj, ki je bil eden izmed voditeljev goriških krščanskih socialcev, je namreč tedaj živel v večnem mestu, v katerega se je konec leta 1943 umaknil pred komunisti. Novica o Vukovi smrti ga je pretresla.

Grob družine Tomažič, kjer sta pokopana Danica in Stanko Vuk. Foto: Ivo Žajdela

Ko so se pojavile govorice, češ da so ga ubili domobranci, se je osebno podal v Trst, da bi te govorice preveril. V Rim se je vrnil proti koncu maja 1944. In kaj je ugotovil? Kos je takole poročal:

»O smrti Vuka njegove žene roj. Tomazinijeve in nekega tretjega, ki je bil slučajno pri njih na obisku, je vedel Kralj povedati, da so jih našli oblečene v plašče mrtve in na mizi 5 skodelic kave. Torej so morilci bili neki znanci, ki so prišli na obisk, predno so hoteli oditi ven so jih pobili. Da so to napravili partizani je potrjeno iz izjave neke ženske iz Opčin, seveda komunistke, ki je dan nato pravila, da je bilo važnejše spraviti stran neke ljudi, kot pa neka druga akcija, ki bi jo naj partizani opravili.«

»Kljub manjšim netočnostim je to poročilo nedvomno zanimivo,« meni Brecelj. »V svojem zadnjem in ključnem delu se ujema z vestjo, ki jo je obveščevalka VOS v Ljubljani Neda Gerzinič - Rok vključila v pregled informacij Iz obveščevalne službe Bege z dne 11. aprila 1944 in ki sem jo zabeležil v svoji knjigi. Vest je tale: 'O umoru Vuka, njegove žene in dr. Zajca se je neka partizanska kurirka na Občinah /Opčinah/ izrazila, da so tisto noč pošteno delali, ker so kar tri ljudi 'prinesli okoli'. Nobenega vidnejšega partizana ni bilo na pogrebu /zakoncev Vuk/.'«

Oče Stanka Vuka je bil mnenja, da je bil umor delo tržaških Ofarjev

Drugi drobec je Breclju posredovala publicistka Alenka Puhar. Gre za pričevanje, ki ga je dr. Tine Debeljak objavil leta 1979 v buenosaireški reviji Meddobje.

Med drugim je zapisal: »Pesnik S. Vuk je bil sotrudnik mojega Doma in sveta in moj prijatelj. Ob njegovi tragični smrti sem obiskal polkovnika Kokalja v Trstu v štabu Varnostnih straž in ga direktno vprašal kot poveljnika, zakaj so ubili Vuka.


Fotografije Tomažičevih in Stanka Vuka. Foto: Ivo Žajdela

Odgovoril mi je iskreno (spadal je namreč k našemu prijateljskemu omizju v Unionski kleti), da je dal umor takoj natančno preiskati in da mi lahko zagotovi, da od poveljstva ni prišel noben tak nalog – ker on takih sploh ni dajal – in da je tudi sicer prepričan, da nikakor ni misliti na kakšno svojevoljno dejanje moštva.

Pozneje sem govoril s Stankovim očetom v Gorici, ki je bil mnenja, da je bil umor delo – tržaških Ofarjev, poudaril je 'iz okolice Sv. Križa', ker so se bali, da bi njegov odhod med partizane utegnil škodovati KP.«

Ta zapis potrjuje in razširja pričevanje, ki ga je Debeljak že poprej objavil v Koledarju (zborniku) Svobodne Slovenije za leto 1954 v Buenos Airesu in o katerem je Brecelj leta 2016 pisal v knjigi Anatomija političnega zločina. V navedenem zapisu je Debeljak podrobneje predstavil svoje poizvedovanje pri poveljniku primorskih domobrancev Kokalju, prvič pa omenil svoj pogovor s Stankovim očetom Antonom Vukom.

»Nad njegovo smrtjo vlada temna skrivnost«

Tudi tretji drobec dolguje Alenki Puhar. Gre za dnevniške zapiske Edvarda Kocbeka, datirane 28. in 29. oktober 1948 in ki jih doslej, kolikor mi je znano, ni nihče navedel v sicer obširni literaturi o trojnem umoru. Kocbek je 28. oktobra zapisal, da sta ga obiskala sestra Stanka Vuka Jela (Gabrijela) Dobrota in etnolog Milko Matičetov.

Z njima se je pogovoril, da bi zbral nekaj podatkov za esej o Vuku. Ob tem je zabeležil: »Precej sem zvedel, česar do zdaj nisem vedel«. Naslednjega dne pa je dodal: »Senca smrti Stanka Vuka se vedno bolj sprašujoče postavlja predme. Odkrito govorjeno: postavlja se naravnost grozeče. Nad njegovo smrtjo vlada temna skrivnost.«

Vuka so »obsodili« voditelji OF, češ da je bil »belogardist«

»Očitno je Kocbek v pogovoru z Jelo Vuk Dobrota in z Matičetovim zvedel za reči, ki so nakazovale, da trojni umor ni bil delo nasprotnikov OF, kot je najbrž dotlej domneval, ampak komunističnih voditeljev partizanskega gibanja,« sklepa Brecelj.

»Da se je Jela Vuk Dobrota nagibala k takšnemu mnenju, vemo iz drugih virov, zlasti v njenem družinskem krogu. To se ujema tudi s pravkar navedenim Debeljakovim pričevanjem o stališču njenega očeta Antona Vuka, pa tudi s pomembnim pričevanjem Jeline sestre Zofke, po katerem je nek partizanski oficir maja 1944 skupini ljudi v Gabrjah na Goriškem potrdil, da so Vuka obsodili voditelji OF, češ da je bil 'belogardist'.

Zofkino pripovedovanje je gotovo poznala tudi Jela Vuk. Vse to je zanimivo ne nazadnje zato, ker sta bili Jela in Zofka Vuk aktivistki OF, kot podrobneje pojasnjujem v svoji knjigi, in sta torej glede Stankovega umora naposled zagovarjali stališče, ki je bilo proti njunemu političnemu interesu.«

Komunistični totalitarizem je naposled uničil sam sebe

Martin Brecelj je na koncu dejal, da se klanjajo spominu treh mladih Slovencev, ki so se aktivno upirali nacifašizmu in niso bili komunisti ali so bili celo antikomunisti.

»Takih je bilo na Primorskem in sploh na Slovenskem veliko, mogoče večina, pa niso prišli do veljave, ker jih je pregazila komunistična revolucija. A to le začasno, saj je poznejši zgodovinski razvoj pokazal, da je komunistični totalitarizem naposled uničil sam sebe. Dr. Stanko Vuk, Danica Tomažič Vuk in dr. Drago Zajc bi po pravici lahko simbolizirali to tiho večino, saj so svojo držo plačali z življenjem.

Ko se klanjamo njihovemu spominu, se spomnimo tudi njihovih brezštevilnih tihih somišljenikov in sopotnikov, moralnih zmagovalcev v tej strašni zgodovinski preizkušnji.«