Novomeški škof Andrej Glavan je minulo soboto, 25. junija, ko je naša domovina Slovenija obhajala svoj 25. rojstni dan, v stolni cerkvi sv. Nikolaja v Novem mestu podelil mašniško posvečenje štirim bogoslovcem iz novomeške škofije. To so:

Matej Gnidovec iz župnije Žužemberk,
Boštjan Gorišek iz župnije Ajdovec,
Štefan Hosta iz župnije Šentjernej in
Roman Ivanetič iz župnije Semič.











Škof Glavan je zbrane vernike v nagovoru pozval, naj bodo hvaležni za nove duhovne poklice v škofiji, mladim duhovnikom pa položil na srce, da so na pragu zahtevne, vendar izredno lepe službe, v kateri naj nikoli ne pozabijo na molitev.

Nagovor škofa Glavana pri mašniškem posvečenju v novomeški stolnici

Uvod

Lepo pozdravljam vas, sobratje duhovniki, še posebej vse štiri diakone, ki boste danes posvečeni v mašnike, pa tudi diakone, ki boste posvečeni čez nekaj dni, redovnike, redovnice, bogoslovce, starše, brate in sestre in druge sorodnike novomašnikov, rojake iz rojstnih župnij in vse vas bratje in sestre od blizu in daleč.

Danes, na praznik naše državnosti, ko Republika Slovenija praznuje svoj srebrni jubilej, se naša novomeška škofija veseli redkega dogodka kar štirih mašniških posvečenj. Pred več kot 30 leti je sicer v tej cerkvi že bilo posvečenih pet novomašnikov, a niso bili vsi škofijski duhovniki. Veselimo se, bodimo hvaležni in prosimo, da ne bo zadnjič. Najprej pa priznajmo svoje grehe in jih obžalujmo, da bomo vredno obhajali svete skrivnosti.

Homilija

Dragi bratje in sestre!

V liturgičnem dejanju posvečenja se povezujemo z velikim duhovnikom Kristusom, ki je izvir vsakega duhovništva. Bodimo hvaležni za to nezasluženo milost in dar od zgoraj. Pomudimo se v kratkem razmišljanju o vzvišenosti duhovništva – tega velikega in nezasluženega daru. Latinski izrek pravi za vsakega, ki ga Jezus kliče: »Christus elegit te, gaude!« Kristus te je izbral, veseli se! »Munus tuum grave, aude!« Naloga je težka, ne boj se! »Magna vinea, labora!« Vinograd je velik, zavihaj rokave in delaj! »Labor ne sit frustra, ora!« A da pri delu ne boš razočaran, skleni roke in moli! Premislimo v luči teh modrih besed o daru duhovništva, o časti, o daru poklicanosti in veselju, ki ga prinaša.

Dragi novomašniki! Kristus vas je izbral, da boste deležni nepredstavljivih in nedoumljivih skrivnosti. Izbral vas je, ker po vas želi prenavljati, ozdravljati, odreševati padlega človeka, da bi se z vašim delovanjem zlo v svetu zmanjšalo. Veselite se bratje, ker bo po vaših besedah in dejanjih Božja Beseda prebivala med nami! Gospod vas je poklical in izbral, ker ima svoje načrte z vami za ljudi tega časa. Veselje je glavna značilnost krščanstva. Papež Frančišek je v apostolski spodbudi »Veselje evangelija« zapisal, da je kristjan človek veselja in ne žalosti: »ne pustimo si vzeti veselja« (VE 83). Kot vzor veselja papež omenja Marijo, Jezusovo mater, ki je »vzrok našega veselja«. Zakaj? Zato, ker nam je prinesla in rodila Jezusa, največje veselje v zgodovini. Naj Devica Marija izpolni tudi vaša srca z radostjo in vas nauči zahvaljevati se za vse, kar vam je podaril Gospod. Radujte se torej v Gospodu, da vas je izbral.

Ob tem vabilu k veselju zaradi tega, da se je Božje oko zaustavilo na vas, pa je tudi klic: »Ne bojte se!« Poslanstvo je veliko, težko in odgovorno, toda ne bojte se. Vsem tu v stolnici je bilo v spodbudo, ko smo slišali klic: »Pristopijo naj tisti, ki bodo posvečeni v mašnike.« Toplo nam je bilo pri srcu, ko smo slišali odgovor, ki je odmeval: »Tukaj sem.« V tem pogumnem odzivu vas mladih fantov smo slišali nekakšen odmev božjih klicev skozi vso zgodovino, mnogim izbrancem in prerokom kot na primer: »Ne boj se, Abraham.« (1 Mz 15,1) in, »Nikar se ne boj, saj te odkupujem, te kličem po imenu. Moj si!« (Iz 43,1) »Ne bojte se roganja ljudi, ne plašite se njihovega zasramovanja,« kliče Gospod Izaiju (Iz 51,7). »Nikar se jih ne boj,« je rekel Jahve Jeremiju.

Iste besede so za spodbudo namenjene tudi vam, dragi novomašniki. Ne bojte se svoje mladosti in ne svojih slabosti. Izročite se popolnoma Božji previdnosti, brez pridržka. On vas bo okrepil in opogumil. Vse boste premagali v Njem, ki daje moč. On računa z vami in želi po vas delati velike reči. Prisluhnite njegovim navdihom, varujte pa se domišljavosti in samozadostnosti. Če se morate že česa bati, potem se bojte greha in da bi izgubili božjo milost!

Rekli smo, da vas čaka veliko dela v Gospodovem vinogradu, zato bo treba zavihati rokave. A rekli smo, da ne bi bilo razočaranj, sklenite roke in molite. Duhovnik mora biti po Kristusovem zgledu človek molitve. V evangeliju beremo, da je Jezus molil pred vsemi pomembnimi dogodki. Svoje javno življenje, ki se je začelo s krstom v Jordanu, je začel z molitvijo. Preden je izbral apostole, je noč prečul v molitvi. Pri zadnji večerji pa je svoje priporočal nebeškemu Očetu. Prav tako pred trpljenjem v Getsemanskem vrtu in tudi svoje življenje je na križu sklenil z molitvijo. Vsi, ki hočejo biti Kristusovi, se morajo tudi v molitvi zgledovati po njem, ker je to pogoj in garancija za pastoralne uspehe in za pogumno sprejemanje neuspehov.

Po božji zamisli, dragi novomašniki, se vam daje v Gospodovem vinogradu odgovorna služba, da boste učili, vzgajali, posvečevali božje ljudstvo v novomeški škofiji. Duhovnik dela nekaj, česar noben človek ne more sam od sebe, odvezuje grehe, nad darovi kruha in vina pa izgovarja besede Kristusove zahvale, ki so besede spremenjenja. Te besede napravljajo navzočega vstalega Kristusa samega, njegovo telo in kri, ter tako spreminjajo prvine sveta. Te besede na stežaj odpirajo svet Bogu in ga združujejo z njim. Duhovništvo ni le uradna funkcija, je zakrament.

To pomeni, da Bog uporablja ubogega človeka, da bi bil po njem navzoč za ljudi in bi deloval v njihov blagor. Zaslužni papež Benedikt XVI. je dejal, da je duhovništvo drznost Boga, ki samega sebe izroča človeškim bitjem, drznost Boga, ki nam zaupa, čeprav pozna naše slabosti, nas ima za zmožne, da delujemo namesto njega oz. v njegovem imenu. Ta drznost Boga, ki se skriva v besedi »duhovništvo«, je res velika.

Dragi novomašniki! V mesecu juniju se oziramo v Jezusovo srce, ki je bilo ob smrti prebodeno s sulico. S tem se je odprlo srce samega Boga in to za nas. Iz tega prebodenega srca so privreli zakramenti Cerkve, živi studenci, ki tečejo že 2000 let in gradijo Cerkev zlasti po krstu in evharistiji. Po mašniškem posvečenju pa tudi nas duhovnike usposablja, da smo izviri žive vode tudi mi. Vsak vernik pravzaprav, ki pije tako rekoč živo vodo Božje besede, in se hrani z evharistijo, postaja izvir, ki podarja živo vodo izsušeni zemlji zgodovine. To vidimo še posebej v svetnikih, n. pr. pri sv. patru Piju ali sv. Leopoldu Mandiću, letošnjih velikih vzornikih delitve zakramenta Božjega usmiljenja. To vidimo v Mariji, ki je kot velika žena vere in ljubezni postala skozi stoletja izvir vere, ljubezni in življenja. Dragi novomašniki, postanite studenci, ki prinašajo življenje drugim, dajajte vodo življenja žejnemu svetu.

Dragi Matej, Boštjan, Štefan in Roman. Pred osmimi meseci sem vam pri diakonskem posvečenju naročal: »Glej, da boš veroval, kar boš bral; učil, kar boš veroval; živel, kar boš učil.« Danes pa vas bom pri izročitvi darov spodbudil: »Umevaj, kar delaš, ravnaj se po tem, kar opravljaš, živi po skrivnosti Gospodovega križa.«

Dragi bratje in sestre! Zaželimo novomašnikom in prosimo v ta namen, naj jih Sveti Duh obdari z močjo, obdari s ponižnostjo, z darom zvestobe in zaupanja v Boga. Ko se bodo zdaj ulegli na tla, bomo v svoji nemoči poklicali na pomoč svetnike – nebeško poveličano Cerkev. Prosímo, naj napredujejo in še naprej rastejo v duhovniški pastoralni ljubezni, v ljubezni do Boga in do bližnjega. Naj Gospod dovrši do konca tisto, kar je v njih začel že, ko so bili krščeni.

Amen.

msgr. Andrej Glavan, novomeški škof


Vir: katoliska-cerkev.si
Foto: Tatjana Splichal