Navzoče je pozdravil na začetku nove poti, ki jo predstavlja novo katehetsko leto. Omenil je sinodo, ki je zaznamovala in bogatila zadnje leto. »Papež Frančišek nas je ob začetku sinodalnega procesa, ki se letos preveša v drugi del, izzval z vprašanjem: 'Ali smo se pripravljeni podati na pustolovščino potovanja ali pa se v strahu pred neznanim raje zatečemo k izgovorom 'saj ni potrebno' ali 'vedno smo delali tako'?' Tudi katehetsko leto, ki je pred nami, je pustolovščina, saj gre za pot, ki je ne bomo hodili sami, ampak skupaj z župnikom, župnijo, z otroki in starši.

FOTO: Karlo Smodiš

Prvi sad sinode je vabilo, da tudi mi postajamo učenci sinodalnosti; to pomeni, da se med seboj pozorno poslušamo in se učimo iskrenega pogovora,« je dejal nadškof. »Vsak sinodalni pogovor se začenja z molitvijo in poslušanjem Božje besede. To je tudi pot za vsako uro kateheze, ki ima za cilj graditi, utrjevati in poglabljati prijateljstvo z Jezusom na različnih stopnjah rasti v veri,« je povezal ugotovitve sinode s katehezo.

Nadškof Cvikl je v mašnem nagovoru podčrtal tri »stvari, ki nam omogočajo, da lahko rastem v veri«.

Podčrtal je tri »stvari, ki nam omogočajo, da lahko rastem v veri«.

Postaviti Boga na prvo mesto – danes je mnoge strah, da bi to storili, ker se bojijo, da potem nič ne bo ostalo za njih, da bodo za nekaj prikrajšani. Resnica je drugačna: ko postavim Boga na prvo mesto, vse stoji na pravem mestu. Je pa res, da se spremeni odnos tako do stvari, kot do sočloveka. Moje življenje dobi globlji smisel in sem pripravljen na žrtve in odpovedi v luči večjih idealov.

Kateheza je vztrajna hoja za Gospodom, je odgovor na dar, ki nam je bil podarjen.

Vztrajnost – vemo, da naše katehetsko delo spremljajo različne težave in omejitve. Nevarnost je, da nam kar hitro zmanjka volje, ali pa, da se naša zavzetost ohladi. Kateheza je vztrajna hoja za Gospodom, je odgovor na dar, ki nam je bil podarjen. Treba je vztrajati, če želimo, da se pokažejo sadovi, ki niso takoj vidni.

Pogum, ki je tesno povezan z iskanjem in razločevanjem. Pot se bo vedno našla. Tudi v navideznem neuspehu se najde rešitev, če smo pripravljeni potrkati na vrata Njega, ki je naša moč. Bog nas ne pušča samih pri našem katehetskem poslanstvu.

FOTO: Karlo Smodiš

Nadškof je pokazal še na nekaj pasti in izzivov, s katerimi se srečujemo pri katehezi; otroci so lahko zelo zasedeni z zunajšolskimi dejavnostmi; obstaja nevarnost, da kateheza postane teorija, ki z življenjem nima veliko ali nič skupnega. “Potrudimo se pokazati, da kateheza ni na istem nivoju z drugimi dejavnostmi, saj otrok ne usposablja zgolj za eno področje življenja, ampak daje smisel in pomen celotnemu življenju. Sveto pismo naj bo redni spremljevalec na poti zorenja in rasti naše vere. Največja napaka je, da izročimo Sveto pismo birmancem pri birmi kot spomin in ostane skrit zaklad, na katerem se nabira prah,” je poudaril nadškof in spomnil, da je kateheza uvajanje v zakramentalno življenje. »Želim, da to novo katehetsko leto vzamete kot dar, kot izziv in priložnost. Danes ste tukaj, da prejmete blagoslov in spodbudo, da ta pot, na katero stopate skupaj z župnikom, starši in otroki, obrodi bogate sadove, ki pa dostikrat niso takoj vidni. Je bolj sejanje, kot žetev. Zato sta potrebna zaupanje in pogum.«

Podelitev priznanja Mariji Prikeržnik. FOTO: Karlo Smodiš

Na koncu maše je podelil priznanja katehetom za njihovo delo na področju kateheze, in sicer za 30, 20 in 10 let delovanja na katehetskem področju. Za 30 let dela ga je prejela katehistinja Marija Prikeržnik iz župnije Ravne.

Podelitev priznanja Valeriji Domanjko. FOTO: Karlo Smodiš

Po maši so si na dvorišču stolne župnije podelili izkušnje o svojem delu.

FOTO: Karlo Smodiš