Kako preproste so postale stvari! Že vrsto let nam jezikoslovci – eni z žarom in drugi jecljaje – razlagajo, da nobene formulacije ni mogoče šteti za napačno. Le nekateri si še drznejo reči, da je en izraz primernejši od drugega. Razumevanje – in celo njegova možnost – nista več pomembna. Važno je le, da se ljudje »artikulirajo«. Da postavljajo meje svojemu svetu. Izrazna razsežnost jezika se tako odleplja od komunikacijske, ki bi duhovno vesolje posameznika povezala s kozmosi drugih. Tako sodobnikov kakor onih, katerih dediči in predhodniki smo. Da je potem v gledališčih vsaka intenzivnost izraza izvedena bodisi s šepetanjem bodisi s kričanjem, je logično: pač ni komunikacije. So zgolj izjave, ki naj vzbudijo pozornost. Da morata biti sedaj dramatika in uprizarjanje dve stvari, je tudi jasno: nič se ne sme povezovati z ničimer. Samo vprašanje časa je, kdaj se bodo korenito in hoteno razlikovale posamezne izvedbe ene postavitve enako naslovljenega dela.

Prav tako je značil...