Papež Frančišek je včeraj v Vatikanu sprejel nove veleposlanike pri Svetem sedežu, ki so mu izročili poverilna pisma. Diplomati prihajajo iz Burundija, Tunizije, Moldavije, s Fidžija, Švedske in Mavricija, torej iz različnih delov sveta, ki so po papeževih besedah med seboj zelo oddaljeni in različni. Obzorje Svetega sedeža je po svoji naravi vesoljno, zaradi poklicanosti in poslanstva, ki ga je Bog zaupal nasledniku apostola Petra. To poslanstvo je v svojem bistvu versko, vendar pa je preko zgodovine privzelo tudi razsežnost odnosov z državami in njihovimi voditelji.

Sveti oče je zatrdil, da je v tem zgodovinskem okviru katoliška Cerkev, ki ima v Svetem sedežu tako rekoč svoje združujoče in gonilno središče, poklicana posredovati in pričevati o tistih duhovnih in moralnih vrednotah, ki so utemeljene v sami naravi človeškega bitja in družbe ter so kot take skupne vsem, ki si prizadevajo za skupno dobro.

Pomembno mesto med temi vrednotami zavzema mir. Papeži so v zadnjih petdesetih letih miru posvetili posebno poslanico, naslovljeno na civilne in verske oblasti po svetu ter na vse moške in ženske dobre volje. Ravno pred nekaj dnevi je bila objavljena poslanica za prihodnji svetovni dan miru, katere tema je »Nenasilje: slog politike za mir«. Papež Frančišek je v nadaljevanju nagovora tako spregovoril o nenasilju.

»Nenasilje je značilen primer vesoljne vrednote, ki v Kristusovem evangeliju dobi svojo izpolnitev, pripada pa tudi drugim plemenitim in starodavnim duhovnim izročilom.« V svetu, kot je današnji, na žalost zaznamovanem z vojnami in številnimi spori, kakor tudi z razširjenim nasiljem, ki se v različnih oblikah izraža med običajnim skupnim življenjem, izbira nenasilja kot življenjskega sloga vse bolj postaja zahteva odgovornosti na vseh ravneh: od družinske vzgoje, družbene in civilne zavzetosti, do političnega delovanja in mednarodnih odnosov. Gre za to, da se v katerikoli okoliščini zavrne nasilje kot metodo reševanja sporov in se z njimi, nasprotno, vedno sooči z dialogom in pogajanjem.

Predvsem tisti, ki so na pomembnih položajih v narodnem ali mednarodnem okviru, so poklicani v svoji vesti in opravljanju svojih nalog privzeti nenasilen slog, ki še zdaleč ni »sinonim za šibkost ali pasivnost, temveč nasprotno, predpostavlja moč duha, pogum in sposobnost soočati se z vprašanji in spori z razumsko poštenostjo«. Gre zares za iskanje skupnega dobrega, ki ima prednost pred vsakim pristranskim interesom, bodisi ideološkim, gospodarskim ali političnim.

V preteklem stoletju, ki so ga sicer hudo prizadele vojne in genocidi nezaslišanih razsežnosti, lahko najdemo nekaj svetlih primerov, kako nenasilje, če je sprejeto s prepričanjem in udejanjano z doslednostjo, doseže pomenljive rezultate tudi na družbeni in politični ravni. Nekateri narodi so zahvaljujoč zavzetosti nenasilnih voditeljev osvojili cilje svobode in pravičnosti na miroljuben način. »To je pot, ki ji moramo slediti v sedanjosti in prihodnosti. To je pot miru, ne tista, ki se jo razglaša z besedami, a je dejansko zavrnjena s strategijami prevlade, ki jih podpirajo škandalozni izdatki za oboroževanje, medtem ko so mnoge osebe brez nujnih sredstev za preživetje.«

»Dragi veleposlaniki«, je nagovor sklenil papež Frančišek, »moja želja in želja Svetega sedeža je skupaj z vladami vaših držav nadaljevati s tem procesom spodbujanja miru, kakor tudi drugih vrednot, ki prispevajo k celostnemu razvoju človeškega bitja in družbe.«

Vir: Radio Vatikan
Foto: RV / OssRom