Nadškof Fernández je v nedavno objavljenem pogovoru, ki ga je za jezuitsko revijo La Civiltà Cattolica opravil njen dosedanji urednik p. Antonio Spadaro, razmišljal o delu, ki ga čaka, predvsem o nalogi papeža Frančiška, da »širi in spodbuja teološko znanje« ter ne popravlja »doktrinarnih napak«. V nadaljevanju objavljamo nekaj poudarkov iz njunega pogovora, povzetega v jezuitski reviji America.

Novega prefekta najbolj nagovarjajo tisti filozofi, ki si prizadevajo filozofijo približati potrebam vsakdanjega življenja.

Novi prefekt je v začetku pogovora pojasnil, da se je kot bogoslovec poglabljal predvsem v misel sv. Bonaventure: pri njem ga je najbolj nagovoril odnos med znanjem in življenjem, dejstvo, da zmore človeka duhovno nahraniti, obenem pa vpliva na njegovo dejansko življenje. Tudi v sodobni misli ga najbolj nagovarjajo tisti filozofi, ki si prizadevajo filozofijo približati potrebam vsakdanjega življenja, ki znajo preseči zgolj teoretično filozofijo.

Med teologi so mu najbližje »argumentacijska natančnost Karla Rahnerja, duhovna globina Hansa Ursa von Balthasarja … in dragoceno delo Josepha Ratzingerja, Benedikta XVI.« Kot pravi, pri vseh obstaja tesna povezava med mislijo in duhovno izkušnjo, čeprav jo vsak dosega na svoj način.

Odnos med teologijo in osebnim življenjem, med duhovnostjo in pastoralo

Fernándezu se zdi zelo pomemben odnos med teologijo in osebnim življenjem, pa tudi med duhovnostjo in pastoralo, ki je podlaga za teološko razmišljanje. Ker prihaja iz Latinske Amerike, ga seveda najbolj nagovarjajo avtorji, ki govorijo o kontekstu in težavah »njegove« celine. Mnoge med njimi je imel priložnost osebno spoznati in z njihovo pomočjo so se v njem razvile velika ljubezen do Cerkve, strast do evangelizacije, močna naklonjenost do ubogih in njihove kulture ter sposobnost povezovanja teologije s skrbmi, sanjami in upi trpečih ljudi.

Ob tem izrecno omenja apostolsko konstitucijo »Oznanjajte evangelij« (»Praedicate Evangelium«), ki govori o »razvoju teologije v različnih kulturah« in poziva, naj se »celovitost katoliškega nauka o veri in morali« varuje tako, da se »išče tudi vedno globlje razumevanje spričo novih vprašanj«. Po njegovih besedah pastoralna občutljivost odpira teološke poti v dialogu s svetom.

Cerkev mora v težkih razmerah pomanjkanja še posebej skrbeti, da ponudi razumevanje, tolažbo in sprejemanje.

Ker odnos med teologijo in življenjem Božjega ljudstva še posebej velja za moralno teologijo, ta po Fernándezovih besedah ne more prezreti, kako se z življenjem soočajo najbolj ubogi, najbolj omejeni ljudje, tisti, ki so izključeni iz družbenih ugodnosti, ki se morajo vsak dan boriti za preživetje iz rok v usta.

Papež nas opozarja, spominja novi vatikanski prefekt, kako mora Cerkev »v težkih razmerah pomanjkanja še posebej skrbeti, da ponudi razumevanje, tolažbo in sprejemanje, namesto da takoj vsili niz pravil, zaradi katerih se ljudje le počutijo obsojene in zapuščene s strani prav tiste Matere, ki je poklicana, da jim pokaže Božje usmiljenje«. Namesto da bi ponudili zdravilno moč milosti in luč evangeljskega sporočila, bi nekateri to sporočilo najraje indoktrinirali in ga spremenili v »mrtve kamne za metanje v druge«, kot je papež zapisal v apostolski spodbudi Radost ljubezni.

Novi prefekt se je kot bogoslovec poglabljal predvsem v misel sv. Bonaventure. FOTO: Vatican Media

V skladu s tem, tako nadškof Fernández, je nov premislek o teži pogojenosti pri razločevanju: v tem pogledu je papež Frančišek moralni teologiji predlagal zelo pomemben korak, ko je potrdil smernice argentinskih škofov glede razvezanih v novem partnerskem odnosu: razločevanje, ki upošteva pogojne ali olajševalne dejavnike, ima lahko posledice tudi pri podeljevanju zakramentov. Škofje Buenos Airesa namreč na podlagi apostolske spodbude v svojih smernicah dopuščajo odprto možnost, da v nekaterih primerih spolno dejavni pari, civilno ločeni in znova poročeni, prejemajo sveto evharistijo.

Varuh nauka, ki izhaja iz vere

Glede dela, ki ga čaka v prihodnje, je novi prefekt Dikasterija za nauk vere povedal, da je o tem največ povedal papež Frančišek v pismu, ki je pospremilo njegovo imenovanje na ta položaj. Sveti oče je v zapisu »razgrnil zelo široka in vznemirljiva obzorja za dikasterij«: pozval je, naj pristojni »teološko znanje pripeljejo v dialog z življenjem svetega Božjega ljudstva«. Novega prefekta je prosil, naj »varuje nauk, ki izhaja iz vere« ter da naj »poveča razumevanje in posredovanje vere v službi evangelizacije«.

Papež si želi daljnosežnejšo rast krščanske misli, saj to neposredno vpliva na služenje evangelizaciji.

Kot pojasnjuje nadškof Fernández, varovati nekaj pomeni tudi izboljšati. Seveda pri tem ne gre za izboljšanje cerkvenega nauka, temveč za razvijanje njenega razumevanja in posredovanja. Papež si želi daljnosežnejšo rast krščanske misli, saj to neposredno vpliva na služenje evangelizaciji. Sprejemanje »različnih miselnih smeri« po papeževem mnenju lahko pripomore k rasti Cerkve. Neizčrpne skrivnosti evangelija »ni mogoče omejiti na določen miselni vzorec, pa naj se zdi še tako prepričljiv«.

Kako izkoreniniti krivo vero

Ohranjanje cerkvenega nauka je bilo pogosto povezano z mehanizmi »nadzora«, papež pa se očitno bolj osredinja na skladno rast njegovega razumevanja. Seveda je jasno, da je treba odločno posredovati, »če bi kdo rekel, da Jezus ni pravi človek ali da se je treba znebiti vseh priseljencev«. Obenem pa je to priložnost za rast, za bogatenje našega razumevanja: v takih primerih moramo recimo spodbuditi osebo, ki je te besede izrekla, naj bolje razloži božanskost Jezusa Kristusa, ali pa se poglobljeno pogovarjati o nekaterih pomanjkljivostih, nepopolnostih ali problematičnosti zakonodaje o priseljevanju.

Če hočemo spoštovati cerkveni nauk, je učinkoviteje povečati njegovo razumevanje kot pa povečati nadzor.

Papež od novega prefekta pričakuje večja prizadevanja za pomoč pri razvoju misli, tudi kadar se pojavijo težka vprašanja. Če hočemo namreč spoštovati cerkveni nauk, je učinkoviteje povečati njegovo razumevanje kot pa povečati nadzor. Kriva vera je bila vedno izkoreninjena bolje in hitreje, če so bile opravljene ustrezne teološke raziskave; če pa se je Cerkev omejila zgolj na obsojanje, so se te zmote razširile in utrdile.

Frančišek si tudi želi, da bi novi prefekt razvijal in spodbujal razmišljanje, ki predstavlja »Boga, ki ljubi, odpušča, rešuje, osvobaja, spodbuja ljudi in jih vabi k bratskemu služenju«. Ob tem pa je seveda nujno treba zagotoviti, da imajo dokumenti Svetega sedeža »ustrezno teološko podporo«.