Ludvik Jamnik je ustanovitelj in lastnik grafično-embalažnega podjetja Jamnik d.o.o. Medvode.

Leta 1988 je skupaj z ženo Štefko Jamnik v delavnici v Pirničah ustanovil grafično-embalažno podjetje, ki se danes imenuje Jamnik, d. o. o., sedež pa ima v Medvodah.

Ker se ni strinjal z nekaterimi odločitvami podjetja, v katerem je bil zaposlen kot tehnični direktor, je prodal svoj osebni avtomobil in izkupiček investiral v stroj za izdelovanje izsekane embalaže.

Postavil ga je kar doma v garažo in iz njega razvil enega izmed vodilnih proizvajalcev tehnološko zahtevne embalaže v jugovzhodni Evropi, za katerega je značilna tehnološka in stroškovna odličnost ter hiter odziv.

Podjetje deluje na najbolj zahtevnih svetovnih trgih in šteje med svoje kupce vodilne multinacionalke.

Ustvarjanje biografije je proces

Avtor Tadej Golob je v uvodu v knjigi zapisal:

»Z Ljubom sva se potem dobivala v njegovi hiši v Zgornjih Pirničah in se trudila, da bi življenjsko zgodbo zapisala v čim krajšem času. Ustvarjanje biografije je proces.

Zahteva čas, ki ga Ljubo ni imel. Imel pa je voljo in odločenost, ki sta ga, to sem spoznal v tem kratkem času, krasili vse življenje. Njegova zgodba je zdaj tu.

Nekatera imena sem v njej zakril, sicer pa poskušal ohraniti čim več tistega, kar je Ljubo povedal, in tako, kot je povedal.«

»Težko napišem to zgodbo, ker je po svoje težka«

V uvodu je portretiranec Ludvik Jamnik zapisal:

»Dva sinova imam, Matjaža in Janija, in šest vnukov. Ter podjetje, ki sem mu posvetil velik del svojega življenja. Ko sva se pogovarjala z Matjažem, pa tudi z drugimi, so mi večkrat rekli:

'Pa daj, kaj napiši, da bomo vsaj vedeli, kaj se je dogajalo.'

In še: »Ob diagnozi sem se spomnil na obljubo, ki sem jo dal – da bom napisal kaj o sebi in podjetju –, pa tudi tega, ker sem takrat dejal in kar me je odvračalo od pisanja.

'Težko napišem to zgodbo,' sem jim rekel, 'ker je po svoje težka.' Imam svoje stališče do podjetja, za katerim še zmeraj stojim. Upam, da bo zapisano koristilo.

Pri moji bolezni, ki me je ujela na levi nogi, se mi je zahotelo še kakšnih priložnosti v življenju.«

»V življenju sem zmeraj zamujal za dvajset let«

»Po kemoterapijah, ki mi obljubljajo malo več časa, sem si rekel: Daj mi, življenje, še eno priložnost, da napišem to knjigo. Bojim se samo, da mi je bolezen pobrala preveč mojega spomina. Bomo videli ...«

Povedal je tudi tole: »V življenju sem zmeraj zamujal za dvajset let. Vse, kar bi se mi moralo dogajati pri petnajstih, šestnajstih letih, se mi je dogajalo dvajset let kasneje. Študij in vse tisto, česar sem se lotil.

Tako sem kariero v družbenih podjetjih zaključil pri petinštiridesetih, in če bi me še malo pred tem kdo vprašal, ali bom kdaj v življenju zasebnik, bi ga vprašal: 'Kaj bom pa delal?'«

Piran. FOTO: Ivo Žajdela

Piran – zgodbe in legende

Založba Didakta je izdala knjigo Barbare Habič in Slavka Pregla Piran. Zgodbe in legende.

Večkrat nagrajeni mladinski pisatelj in prav tako mladinska pisateljica sta združila svoje ustvarjalne zamisli, poklicala ilustratorja Bojana Jurca, ki jih je prelil v izvirne ilustracije, nato pa še dolgoletnega varuha najbolj dragocenih mestnih zakladov, župnika Zorka Bajca, ki je napisal spremno besedo, in nastala je knjiga, ki je že ponarodelim legendam o Piranu vdihnila povsem drugačno življenje.

Sedem zgodb, ki sta jih Barbara Habič in Slavko Pregl oblekla v svoje besede, slednjim pa vdihnila svoj plesni korak, je svojevrsten preplet ženskega in moškega slavospeva morju, kamnom, skritim in vsem na očeh kotičkom, ki vsak po svoje pripovedujejo o preteklosti, zmagah in porazih, veselju in žalosti, življenju in smrti.

Vsak lahko najde o Piranu nekaj, česar še ne ve

Kot je dejala Barbara Habič, sta se pisanja knjige lotila zelo resno, kar pomeni, da sta se neumorno prebijala skozi gradivo o Piranu, iz katerega sta izluščila zanimive podrobnosti, jih nato prepletla v stare dobre legende, ki so tako zadihale v drugačnem, na trenutke skorajda poetičnem, spet drugič nagajivem in kdaj tudi posmehljivem vzdušju.

Kot je izpostavil Pregl, sta se pri zgodbah izogibala šolskemu podajanju zgodovine.

Knjigi je na koncu dodan informativni kotiček, ki bralca pospremi do vseh hramov, ki hranijo dragocene podatke, s pomočjo katerih je nastalo sedem zgodb, in kjer lahko vsak najde o Piranu nekaj, česar še ne ve.

Avtorja Barbara Habič in Slavko Pregl na predstavitvi v Piranu. VIR: Mestna knjižnica Piran

Gneča hiš, ki se na jeziku kopnega zajeda v morje

Avtorja sta v knjigi zapisala: »V Piran se je treba zaljubljati počasi. Najprej je to občudujoča ljubezen na prvi pogled iz daljave: gneča hiš, ki se na jeziku kopnega zajeda v morje, na hribu nad njimi jih varuje veličastni Sveti Jurij.

Po ozkih kamnitih ulicah že stoletja vrvijo ljudje in hodijo po svojih poteh. Včasih z jezo prinesejo razočaranja in nagubajo čelo, drugič širokogrudno raztresajo smele načrte in vedro gledajo naprej.

In na koncu dneva, ko žareče sonce utone v morje, je za vse lepega več. Iz doživetih trenutkov potem nastajajo zgodbe, nekatere med njimi zorijo v legende, ki z vetrom potujejo skozi čas in nas povezujejo.«

Spremno besedo Moja zgodba v Piranu je napisal piranski župnik Zorko Bajc. Naslovi zgodb: Terra ricca/Bogata dežela, Jeza svetega Jurija, Pusti, naj govorijo, Pošast v solinah, Plavajoči Kristus, Galjot in lepa Nereida, Strašna pomorska bitka, Vragova muzika.