Novi kardinal se je rodil leta 1952 v Buenos Airesu očetu Vinku, doma iz Mengša, in mami Pavli, doma iz Prevoj (župnija Brdo pri Lukovici). V Argentino sta iz Špitala na avstrijskem Koroškem, kjer sta se tudi poročila, prišla februarja 1949. »Do Slovenije in slovenstva sem doma prejel lep odnos,« nam je ob srečanju, ki smo ga izkoristili za pogovor, februarja povedal Vinko Bokalič, danes nadškof v škofiji Santiagu el Estero na argentinskem podeželju.

»Kaj ne znate drugega jezika?«

»Bili smo preprosta družina, doma smo se pogovarjali slovensko. Ko so starši prišli v Argentino, se je ata naučil nekaj španščine, mama pa čisto malo. Ata je na delu govoril špansko, doma pa smo govorili slovensko. Otroci – pet nas je – smo se špansko naučili na ulici in ko smo prišli domov in se pogovarjali v tem jeziku, je ata velikokrat rekel: 'Kaj ne znate govoriti drugega jezika?' Mislil je seveda na slovenščino,« je povedal nadškof Bokalič.

Otroci – pet nas je – smo se špansko naučili na ulici in ko smo prišli domov in se pogovarjali v tem jeziku, je ata velikokrat rekel: 'Kaj ne znate govoriti drugega jezika?' Mislil je seveda na slovenščino.

Družina Bokalič se je nastanila v »slovenski vasi«, na obrobju Buenos Airesa, kjer si je okoli sto slovenskih družin kupilo zemljišča drug zraven drugega in na njih zgradilo domove, pa tudi svojo cerkev, igrišče in slovensko šolo. Tam ni nikoli manjkalo cerkvenega, športnega in kulturnega dogajanja in tja sežejo tudi korenine duhovnega poklica novega kardinala.

Privlačili so ga zgledi duhovnikov iz slovenske vasi

Njegova družina je bila zelo verna, pripoveduje. »Hodili smo k maši, verouku, 'dihali' smo duhovnost in imeli pred seboj zglede naših ljudi, emigrantov, ki so takrat prišli v Argentino, kako si pomagajo med seboj,« pripoveduje nadškof Bokalič. »V osnovno šolo smo hodili k sestram frančiškankam, srednjo šolo pa smo imeli v malem semenišču. Proti koncu gimnazije sem začel bolj misliti na poklic. Poleg duhovne podpore v času odraščanja smo prejeli tudi zglede misijonskega delovanja ter delovanja med mladimi in ubogimi – to je bil tisti humus, v katerem sem razmišljal o svojem poklicu in presojal, kakšen je Božji namen. Zgledi duhovnikov v slovenski vasi so me zelo privlačili.«

V moji škofiji živijo zelo dobri ljudje, ki jih imam ves čas okoli sebe, duhovniki in laiki, ki veliko pomagajo. Veliko mi to pomeni.

Redovniki misijonske družbe so v slovensko vas prišli leta 1956, ko so tam sezidali cerkev, da bi bili duhovniki za slovensko skupnost. »Zadnji dve leti srednje šole sem bil pri lazaristih argentinske province in, bueno, tam sem se odločil za poklic,« je pripovedoval nadškof Bokalič. Po noviciatu je v njihovi argentinski provinci tudi študiral filozofijo in teologijo.

Vinko Bokalič pred poldrugim desetletjem s sorodniki v Mengšu. FOTO: Jožef Pavlič

Tri leta in pol ob nadškofu Bergogliu

V duhovnika je bil posvečen leta 1978, ko je novo mašo obhajal v Lanusu skupaj z bratom Jožetom, posvečenim deset mesecev pred tem v Ljubljani. V Buenos Airesu je skrbel za mladinsko pastoralo, bil rektor semenišča, župnik in nazadnje med letoma 2003 in 2009 vizitator Misijonske družbe v Argentini, vmes pa tudi tri leta misijonar v škofiji Goya. Leta 2010 ga je papež Benedikt XVI. imenoval za pomožnega škofa pri takratnem buenosaireškem nadškofu Jorgeju Bergogliu, kjer je ostal tri leta in pol.

Papež Frančišek želi, da bi bili v Cerkvi blizu ljudem, in ne, da bi jih pred tem spraševali: 'Kdo si? Kako razmišljaš?'

Malo po izvolitvi za papeža ga je Frančišek poslal za škofa v Santiago del Estero na severozahodu Argentine, kamor je prej Bokalič hodil kot duhovnik v misijone z misijonsko skupino. Zdaj na tem precej revnem delu države deluje že okoli deset let. V soseščini nadškofije novega kardinala pastirsko službo opravljata še dva škofa Slovenca: Lojze Urbanč vodi škofijo s sedežem v bližnji Catamarci, nadškof Andrej Stanovnik pa škofijo v Corrientesu.

»Okoli sebe imam zelo dobre ljudi«

Nadškof Bokalič pripoveduje, da v njegovi škofiji živijo »zelo dobri ljudje, ki jih imam ves čas okoli sebe, duhovniki in laiki, ki veliko pomagajo. Veliko mi to pomeni. Naš narod je katoliški. Še prihajajo v cerkev, lahko jih nagovorimo, katehiziramo, in večina to sprejema, tudi mladi … Laikom posvečamo veliko pozornosti, so stebri Cerkve. Duhovnih poklicev je malo, nekaj župnij je že več let brez duhovnikov in tudi ne kaže, da bo boljše.« Tako laiki, ki po nadškofovih besedah z navdušenjem sodelujejo, priskočijo na pomoč kot katehisti, voditelji molitve, marijanskih, evharističnih in mladinskih skupin.

Ne sedim veliko na škofiji. Prepričan sem, da jim moramo biti blizu.

Razdalje v škofiji, veliki za štiri Slovenije, so velike: od njenega sedeža je do najbolj oddaljene župnije kar 320 kilometrov razdalje, poti so slabe. Posebej na podeželju imajo župnije veliko podružnic, nekatere tudi 40 ali 50, in tam so maše samo enkrat na dva ali tri mesece. Ko ni maše, znova veliko vlogo odigrajo laiki: po Bokaličevih besedah katehet zbere skupnost in imajo besedno bogoslužje.

Nadškof Bergoglio je bil blizu ljudem

O nadškofu Bergogliu mu iz časa, ko je bil pri njem pomožni škof, ostaja v spominu zlasti to, da je to nekdo, ki zna poslušati in se srečuje z vsemi, levičarji, peronisti, konservativci. »Vsak je lahko prišel do njega, vsem je prisluhnil. Zelo blizu je duhovnikom, vsi v buenosaireški škofiji – takrat jih je bilo okrog 350 – so ga poznali. Imeli so ga zelo radi. Vsak se je z njim lahko pogovarjal, za to je imel veliko časa. Je pa tudi zelo preprost človek. Kar počne v Rimu, je delal v Buenos Airesu: peljal se je z avtobusom, v kako vas je prišel maševat, ne da bi prej vedeli za to ... Želi, da bi bili v Cerkvi blizu ljudem, in ne, da bi jih pred tem spraševali: 'Kdo si? Kako razmišljaš?'«

»Ne sedim veliko na škofiji«

Novoimenovani kardinal, ki se je zadnjič s papežem Frančiškom srečal februarja, ob kanonizaciji mame Antule, prve argentinske svetnice, si tudi zase želi takšnega škofovskega sloga. Na vprašanje, kako to stori, odgovarja, da gre med ljudi. »Ne sedim veliko na škofiji. Prepričan sem, da jim moramo biti blizu. Stiki, odnosi z ljudmi so dobra zemlja za evangelij. Ko pridem mednje, me že na cesti prepoznajo in prosijo: 'Gospod, blagoslovite me. Sem bolan, nimam dela.' Ali pa: 'Gospod, doma imam probleme.' Kako ne bi blagoslovil? V naši pokrajini v Argentini se ljudje pogosto obračajo na duhovnike s prošnjo za blagoslov. To sproži stik in če ga dobro sprejmeš, bo prišel v cerkev. Če ga odbiješ, pa ne.«

Teren za imenovanje pripravljen že julija

Papež Frančišek je škofijo Santiago del Estero povzdignil v nadškofijo 22. julija letos, s čimer je škofa Bokaliča povzdignil v nadškofa, poleg tega pa mu je podelil tudi naslov primasa Argentine. Papež, ki veliko pozornost namenja obrobjem, je s to premestitvijo primata iz Buenosa Airesa v Santiago del Estero napravil gesto pozornosti do notranjosti države in do najstarejšega mesta v Argentini, ki je imelo velik zgodovinski pomen v okviru cerkvene strukture in evangelizacije v Argentini, obenem pa je pripravil pot tudi za nov korak, za včerajšnjo razglasitev nadškofa Slovenca za kardinala.

Čestitka predsednika SŠK Andreja Sajeta

Čestitkam novoimenovanemu kardinalu se je pridružil tudi novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference (SŠK) msgr. dr. Andrej Saje, ki je v pismu zapisal, da je Vinko Bokalič s kardinalsko službo na poseben način poklican, da okrepi služenje Kristusovi Cerkvi in nasledniku apostola Petra ter pričuje za temeljne vrednote naše vere. V pismu je predsednik SŠK poudaril, da smo Slovenci ponosni nanj, da bo kot naš rojak s še večjo predanostjo služili bratom in sestram.

Predsednik SŠK je ob tem čestital še enemu novoimenovanemu kardinalu, predsedniku Mednarodne škofovske konference sv. Cirila in Metoda ter beograjskemu nadškofu kard. Ladislavu Nemetu. V pismu je izpostavil, da je kot prvi kardinal v zgodovini Katoliške Cerkve v Srbiji poklican, da z delom in pričevanjem za Kristusa krepi duh dialoga, sodelovanja in povezovanja med Vzhodom in Zahodom Evrope, med katoličani in pravoslavnimi brati ter pokaže pot sprave in skupnega sožitja med narodi. Ob tem je škof Saje spomnil, da bo kardinal Nemet s svojimi izkušnjami iz Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE) lahko prispeval pomemben pogled na življenje kristjanov v Evropi ter na izzive, ki nas čakajo v prihodnje.