Prepričan je, da tudi današnja družba potrebuje kristjane, »ki znajo ubesediti svojo vero, povedati razlog svojega upanja na način, ki je razumljiv tudi današnjemu okolju, ki po večini ni krščansko in marsikdaj našega teološkega jezika sploh ne razume več«. Zaradi tega je iskanje poti, kako sodobnemu človeku predati bogastvo vere in odrešenja v Kristusu, po njegovem mnenju eden temeljnih izzivov Teološke fakultete tudi v naslednjih letih.

V aktualni številki tednika Družina (41/2024) lahko preberete dvostranski intervju z novim dekanom Teološke fakultete, v nadaljevanju članka pa smo izluščili nekatere poudarke in misli iz pogovora.

O strategiji Teološke fakultete

»Papež Frančišek je v nagovoru profesorje teoloških fakultet povabil h 'kerigmatični prenovi teologije'. Mislim, da je to tudi v temelju strategije TEOF, ki smo jo lani sprejeli in usmerja tudi raziskovalno prizadevanje fakultete v pereča aktualna vprašanja izzivov miru, vojne, razvoja in etike novih teologij in umetne inteligence.« Kot pravi, smo ljudje vse bolj potopljeni v digitalno tehnologijo, vprašanje pa je, kako uporabljati nove pripomočke in nove prostore na način, ki bo res pripomogel k večji kakovosti življenja. »Na TEOF smo prepričani, da samo celosten pogled na človeka lahko pomaga razumeti, kaj se s človekom dogaja, in mu pomaga, da se razvije na vseh področjih. TEOF seveda stremi k temu, da bi človeku pomagali, da bi se povezal s Kristusom, ki človeka odrešuje v njegovih največjih globinah.«

O tem, da je za dekana imenovan kot prvi laik 

»Hvaležen in vesel sem, da sem bil od vsega začetka deležen podpore sodelavcev in študentov, predvsem pa tudi vodstva Cerkve pri nas – tako velikega kanclerja kot predsednika SŠK. To me navdaja z velikim zaupanjem in ponižnim ponosom, ker menim, da ima TEOF v naši družbi tako kot v preteklosti tudi v našem času zelo pomembno vlogo.«

FOTO: Tatjana Splichal

O ženini podpori

Družino vidi kot čudovito poslanstvo, ki poleg duhovne terja tudi fizično prisotnost. Tudi zato je kar nekaj časa okleval, ali bi sprejel mesto dekana. »Imam sveto ženo, ki se je svoji karierni poti v dobršni meri odpovedala, zato da služi otrokom, ki nama jih je Bog zaupal, sicer to ne bi šlo. Družinsko življenje me navdaja s hvaležnostjo in zaupanjem, da bo Gospod tako, kot je do zdaj peljal življenje naše družine, spremljal tudi vodenje TEOF skozi vse viharje in pretrese. Verjamem, da v časih, v katere vstopamo, ne bo vedno lahko, zaupam pa, da bo Gospod usmerjal naš korak tudi naprej. Dejstvo, da mi tudi v tem žena stoji ob strani, mi je v veliko oporo.«

Družina ali duhovništvo?

Od nekdaj ga je zanimalo veliko stvari, po eni strani tehnika, stroji, po drugi pa človek. Hkrati si je želel ljubiti in biti ljubljen, česar pa ni znal, niti zmogel, se spominja. »Celo, ko sva se v srednji šoli srečala z danes mojo ženo Polono in sva bila brezmejno zaljubljena, nisem znal biti ljubeč, zvest, dati prostora drugemu. Nekaj let sva kljub zaljubljenosti mučila drug drugega, a ni šlo. Lahko bi rekel, da je bilo moje življenje polomija …« Zato se je začel spraševati, ali ga morda Bog kliče kam drugam, v duhovništvo? »Po romanju mladih in srečanju s svetim papežem Janezom Pavlom II. v Denverju sem tako vstopil v škofijsko-misijonsko bogoslovno semenišče Redemptoris Mater v Pulju in začel s študijem teologije. Ubogi moj rektor … Zame je bilo bogoslovje kot sanatorij, kjer me je Gospod zdravil, čustveno, psihološko, učil sem se odnosov, življenja. Kmalu sem prišel do jasnega spoznanja, da moj poklic ni duhovništvo. Po dobrem letu delovanja kot laiški misijonar (itinerant) v Srbiji sem se vrnil v Slovenijo, si poiskal delo in ob delu na drugih področjih počasi študiral dalje in končno doštudiral. Ko sva se s Polono, ki je šla medtem tudi skozi svojo katarzo, ponovno srečala, sva vedela, da zdaj v zakon ne bova stopila sama, ampak bova imela trdno skalo, na kateri bova gradila.«