Spet nismo imeli sreče: prišli so novi časi! Ta aforizem je marsi-kdaj le iskriva domislica, tu in tam pa je dejanski opis stvarnosti. Zdaj je tako v splošnem in posebnem. Niti najbolj avantgardne kažipotne instance sedanjosti ne bi nasprotovale besedam, ki jih je cesar Franc leta 1821 namenil ljubljanskim učnim močem: »Držite se starega, kajti to je dobro.« Soglasja ni le v tem, katere nekdanjosti se gre oprijeti, zakaj po toliko stoletjih civilizacije jih je veliko. In zelo raznolike so. Doba, ko so se celo duhovi starega kopita trudili dokazati, da so z vztrajanjem pri starodavnih načelih pravzaprav bolj napredni kakor prekucuhi, ki bi vse preobrnili na glavo, je mimo. Danes velja: povej mi, na koga se sklicuješ, pa bom vedel, kdo si. Ne samo, kaj in kakšen si.

Kamor koli pogledamo, ni ne prav in ne dobro. Oblast nam, denimo, vsiljuje celoletno čaščenje arhitekta, ki glavnega vhoda v največji kulturi namenjeno palačo v Sloveniji ni obrnil proti središču mesta, v katerem...