Beseda »nusantara« izhaja iz stare javanske zloženke nūsa (otoki) in antara (zunanji). Ime torej odraža geopolitično vizijo Indonezije kot arhipelaške države. In prav takšna je tudi idejna prostorska zasnova nove prestolnice. Leta 2017 je aktualni indonezijski predsednik Joko Widodo obudil drzni načrt, o katerem so že v petdesetih letih prejšnjega stoletja razmišljali njegovi predhodniki. Selitev glavnega mesta tako ni njegova zamisel, očitno pa je nekdanjemu izdelovalcu pohištva uspelo zbrati dovolj podpore in začetnih sredstev za megalomanski projekt, ki bo seveda presegal njegov mandat. In zakaj naj bi bila selitev sploh potrebna?

Džakarta – mesto, ki se potaplja

Glavno mesto Indonezije, na območju katerega živi več kot trideset milijonov ljudi, se danes dobesedno utaplja. Nekatere projekcije kažejo, da bo do leta 2050 četrtina mesta pod vodo. Zaradi prenaseljenosti ogromno število prebivalcev nima dostopa do pitne vode, s črpanjem podtalnice pa se površje hitro seseda – ponekod celo do 10 centimetrov na leto. Mesto redno ogrožajo poplave, saj teče skozenj kar trinajst rek. 

Džakarta. FOTO: spletu

Džakarta se zaradi gostega prometa in kurjenja premoga utaplja tudi v onesnaženem zraku. Prometni zastoji stanejo državo veliko denarja, stopnja onesnaženosti zraka pa mejne vrednosti redno presega od pet- do desetkrat. To je nekaj glavnih razlogov, zaradi katerih je indonezijsko ministrstvo za razvojno načrtovanje izbralo območje deževnega pragozda na otoku Borneo za kraj, kjer raste nova prestolnica Indonezije.

Nusantara – zeleno mesto sredi pragozda

Novo prestolnico so s poudarkom na trajnostnem razvoju, zeleni infrastrukturi in zmanjševanju ogljičnega odtisa začeli graditi leta 2022. Projekt je razdeljen na pet faz, prva vključuje gradnjo osrednjega vladnega območja, uradov, šol in bolnišnic. Trajnostno gozdno mesto bo štirikrat večje od Džakarte. V njem naj bi do leta 2045 prebivalo 2 milijona ljudi, več kot 65 odstotkov površine bo zelene, kar 80 odstotkov prometa pa bo odpadlo na javni prevoz. Načrti vsebujejo mestno mrežo kolesarskih poti, dve progi za podzemno železnico, hitri avtobusni tranzitni sistem in avtonomne minibuse. Tako naj bi bilo vsako točko v mestu z javnim prevozom, peš ali kolesom mogoče doseči v desetih minutah. Nusantara naj bi postalo ogljično nevtralno mesto do leta 2065. 

Vsako točko v mestu naj bi bilo mogoče z javnim prevozom, peš ali kolesom doseči v desetih minutah.

Smelo zastavljen projekt pa tik pred otvoritvijo ogrožajo finančne težave. Celotna naložba naj bi znašala približno 33 milijard evrov, pri čemer naj bi država po prvotnih načrtih zagotovila le 19,2 odstotka tega zneska. Preostanek naj bi prispevali domači in tuji vlagatelji, predvsem slednji pa so se zaradi negotovih razmer umaknili. Projekt pestijo tudi veliki časovni pritiski (tisoče delavcev na gradbiščih gara noč in dan), omeniti pa velja še proteste avtohtonega prebivalstva, ki so bili zaradi gradnje prisiljeni zapustiti svoje domove.

Brasilia – simbol modernizacije Brazilije

Podoben razlog selitve prestolnice najdemo pred šestdesetimi leti v Južni Ameriki. Leta 1960 so namreč zgradili mesto Brasilia, ki so mu zaradi prenatrpanosti Ria de Janeira dodelili status glavnega mesta Brazilije. Arhitekt Oscar Niemeyer in urbanist Lúcio Costa sta ustvarila mesto v obliki letala oziroma ptiča, kar je odražalo napredno vizijo Brazilije v tistem času. Poiskali so območje v osrednjem delu države, da bi spodbudili rast v notranjosti in hkrati odpravili šibko točko Ria de Janeira – to je ranljivost pred cunamiji in obalnimi poplavami. Na 1.100 m nadmorske višine je na planoti Planalto Central zraslo mesto, ki se še danes, ko v njem živi več kot 2,5 milijona ljudi, ponaša s funkcionalno urbanizacijo, enakomerno razvrščenimi stanovanjskimi naselji, gradnjo okoli glavnih avenij in razdelitvijo v sektorje. 

Brasilia je edino mesto, zgrajeno v 20. stoletju, ki je bilo uvrščeno na Unescov seznam kulturne dediščine. FOTO: splet

Brasilia je postala simbol funkcionalnosti in modernizma, s poudarkom na ločevanju različnih območij za delo, življenje in rekreacijo. Brasilia je edino mesto, zgrajeno v 20. stoletju, ki je bilo uvrščeno na Unescov seznam kulturne dediščine. In še ena zanimivost: leta 1883 je imel sv. Janez Bosko (1815–1888) preroške sanje, v katerih je opisal futuristično mesto, ki je bolj ali manj ustrezalo lokaciji Brasilie. Danes več pomembnih zgradb in ulic nosi njegovo ime, vključno z eno glavnih katedral.

Abuja – nova prestolnica Nigerije

Leta 1976 je nigerijska vojaška vlada naredila načrte za novo glavno mesto. Razloga za premestitev prestolnice iz obalnega Lagosa na jugozahodu države sta bila dva: potreba po nevtralni lokaciji, ki ne bi pripadala nobeni večji etnični skupini ter prenatrpanost in naraščajoče infrastrukturne težave v Lagosu. Nigerija je razdeljena na muslimanski sever in krščanski jug. Kot najbolj naseljena afriška država ima tudi več 250 etničnih skupin, ki govorijo prek 500 različnih jezikov. Mesto Abuja so začeli graditi leta 1981 po načrtih japonskega arhitekta Kenza Tanga in zgledu angleškega mesta Milton Keynes. S središčno lego v notranjosti države (od Lagosa je oddaljena približno 760 km) omogoča boljšo povezanost, hkrati pa izbrana lokacija prispeva k politični stabilnosti in enakomernejšemu razvoju države. 

V Abuji živi približno milijon ljudi, medtem ko jih je v prejšnji prestolnici Lagosu osemkrat več.

Leta 1991 je Abuja postala prestolnica Nigerije s predsedniško palačo, parlamentom, narodno banko in ministrstvi, v mestu je tudi univerza. Zasnovana je s poudarkom na modernih infrastrukturnih rešitvah, širokih cestah in ločenih poslovnih, izobraževalnih in rekreativnih predelih. V Abuji živi približno milijon ljudi, medtem ko jih je v prejšnji prestolnici Lagosu osemkrat več.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Radovednež (4/2024).