Čeprav je poletje, vas pri založbi Družina še naprej razvajamo z novimi knjigami. Prinesle vam bodo Marijino tolažbo, razmišljanja in koristne nasvete.

Okrog Ptujske Gore ni treba razlagati, kaj je šentvoršca, drugod pa je izraz manj znan. Ptujskogorska Marija namreč pod svojim plaščem varuje vse ljudi in jih zagovarja pred Bogom. Ta zagovor je šentvoršca. Letos so Šentvoršce izšle že šestič zapored, napisali so jih slovenski misijonarji, ki so delovali v tujini ali pa to še vedno počnejo. Razmišljajo o Mariji in svoji osebni veri. »Približajo nam podobo Device Marije kot največje misijonarke. Zavetni plašč Božje Matere (Ptujskogorske) sega do skrajnih meja zemeljske oble. Misijonarji pri svojem apostolatu globlje izkušajo Marijino varstvo, pomoč in priprošnjo. Prav tako verniki mladih misijonskih Cerkva predano verujejo in zaupajo Božji Materi. Pod Marijinim varstvom in vodstvom radostno živijo evangelij njenega Božjega Sina Jezusa,« je zapisal p. Martin Gašparič v uvodni besedi. Najprej pa Blaženo Devico Marijo pozdravi papež Frančišek. Čeprav so šentvoršce namenjene vsakemu dnevu v oktobru, jih lahko prebirate vse leto.


Ptujskogorska Marija nas pozdravi z naslovnice knjige Zaupanje in pogum, že 23. v zbirki Luč in pogum. K Zaupanju in pogumu bralce vabi Anton Štrukelj, ki je zbral teološka razmišljanja predvsem papeža Benedikta XVI. in Hansa Ursa von Balthasarja, manj je sicer predstavljeno življenje in delo Antona Strleta in Henrija De Lubaca, v člankih pa je tudi nekaj namigov na ljubljanskega nadškofa Antona Vovka. Slovenska izdaja prvotno nemške knjige o zaupanju, objavljene že leta 2012 za 85. rojstni dan papeža Benedikta XVI., ima 15 besedil, ki so medtem izšla v več jezikih. Večina se nanaša prav na zaupanje v Boga, pa tudi na vprašanje vere oz. nevere v sedanjosti in se sprašuje, kako krščansko preoblikovati Evropo. Kardinal Ratzinger je v svoji knjigi Wesen und Auftrag der Theologie zapisal: »Teologija in teolog sta postala javna in hkrati sporna tema v Cerkvi in v zahodni družbi ... V tem položaju je postal pogovor o teologiji nujen. Pojasniti je treba njene poti, njeno nalogo kakor tudi njene meje.«


V Španiji se je pojavilo razmišljanje o novi levici. Francisco José Contreras in Diego Poole razkrivata v knjigi Nova levica in krščanstvo, kakšen je odnos te nove levice do katoliške vere. V spremni besedi in predgovoru pa so prikazane razlike in podobnosti med slovenskim in španskih katolištvom ter novo levico. Delček vam razkrijemo že v tem odlomku: »V obeh primerih, španskem in slovenskem, gre za podobno visokonapetostno razmerje med krščanstvom (katolištvom) in levico. Vendar če v knjigi Francisca Joséja Contrerasa in Diega Poola pričakujete analize razmerja, kot smo jih vajeni v Sloveniji, se motite. Avtorja se namreč ne ukvarjata s 'staro levico', temveč z 'novo'. Prav zato je prevod njunega dela v slovenščino še kako dobrodošel. V Sloveniji smo namreč zaradi hudo nerazčiščene zgodovine in mnoštva nepokopanih trupel prisiljeni vedno znova iz groba zbujati razne Kidriče, Kardelje in Ribičiče ter jih postavljati pred sodišče razuma in srca. Slovenski katoličani smo predvsem 'strokovnjaki' za staro levico. Naša bolečina je tam, v preteklosti. To je razumljivo, vendar nas lahko naredi usodno nepozorne na veliko ideološko, stilsko in politično evolucijo, ki jo je evropska levica, z njo vred pa slovenska, naredila v zadnjih desetletjih. Veliko evolucijo, veliko spremembo, katere končni izdelek, glej ga zlomka, je med drugim vnovični spopad s krščanstvom.«

Ko se boste naslednjič sprehajali po mestu ali podeželju, se ozrite po živih mejah in opazili boste, kako se razlikujejo in kako so vpete v okolje. O njih ve veliko povedati slovenski agronom Jože Strgar. V Obrazih živih mej razkriva vse o tej čudoviti okrasni rastlini, ki jo lahko uporabljamo kot ograjo, zaveso, obrobo ali kar kot samostojno oblikovno prvino, jo kombiniramo z gradbenimi materiali ali imamo kot lončnico. Pojavlja pa se tudi v naravi. Čeprav se nepoznavalcem zdijo vse žive meje podobne, pa obstaja več vrst: najbolj znana je navadna, na različnih podnebjih uspevajo zimzelene meje, poznamo pa celo cvetoče žive meje, žive meje z barvitimi listi in nekatere druge posebne žive meje. Tudi v Ljubljani imamo eno takšno: »Ljubljanska posebnost je Plečnikova gabrova živa meja (Carpinus betulus) ob sprehajalni poti ob Gradaščici. Ob njej sta se sprehajala in modrovala arhitekt Jože Plečnik ter pisatelj Franc Saleški Finžgar. Namenjena pa ni bila zgolj prijateljskim odnosom in dobremu počutju na sprehodih. Po Plečnikovi zasnovi je predstavljala veliko potezno urbanistično zasnovo v predelu trnovske cerkve Sv. Janeza Krstnika. Ločevala je javni prometni del mesta od umirjenega, na naravnem okolju zasnovanega predela z živo vodo v potoku Gradaščica in območjem z višjo duhovno vsebino.«

Strgar natančno opiše, kako skrbeti za živo mejo in tudi, zakaj ji tako pravimo. Seveda pa njegove besede poudarijo fotografije.