Priznamo – naslov prispevka je namenoma malce nenavaden in ne nujno v celoti stvaren, a v njem je vendarle zrno resnice. Kaj imamo torej v mislih, ko omenjamo »maršalovo obvarovanko«?

A pojdimo po vrsti. Na zahvalno nedeljo, ki je letos sovpadla z godom sv. Lenarta, njihovega zavetnika, so se župljani mozeljske župnije – pridružili pa so se jim tudi mnogi iz bližnjega Kočevja, od koder duhovniki oskrbujejo Mozelj – zahvalili tudi za novo streho, ki jo je blagoslovil novomeški škof Andrej Saje.

Vstopna procesija. FOTO: Bogomir Štefanič

A kaj lahko bi se zgodilo, da v Mozlju ne bi imeli česa na novo prekrivati in tako tudi blagoslavljati ne. Kot številni drugi sakralni objekti na Kočevskem je bil namreč tudi baročni Sv. Lenart v povojni revolucionarni ihti, ki je želela izbrisati tako rekoč vsa sveta znamenja v bolestni zahtevi »naredite mi to deželo ateistično«, sredi 50. let prejšnjega stoletja na uničevalnem seznamu. A ko so v drugih krajih pokrajine, ki jo je zaznamovala 600-letna navzočnost kočevskih Nemcev (ti so do izselitve na prelomu let 1941/42 predstavljali tudi večino mozeljskega prebivalstva) padale cerkve, kapelice, znamenja, pokopališča, se je v Mozlju zgodilo nekaj posebnega. Skupinica domačinov se je rušilni nameri postavila po robu: štirje vaščani so ob podpori drugih vernikov skoraj mesec dni vsako noč pri cerkvi kurili kres, da se ji nihče ni mogel približati neopažen.

Občestvo in župnijski mladinski zbor iz Kočevja. FOTO: Bogomir Štefanič

In na tej točki v zgodbo vstopa naslovni »maršal«. Za ohranitev svetišča so se namreč Mozeljčani pisno obrnili celo na maršalat v Beogradu in očitno uspeli, saj so jim krajevni partijski odborniki morali vrniti zaplenjene cerkvene ključe, kar je bil dovolj jasen znak, da je bila odločitev o rušenju preklicana. Seveda ni mogoče z gotovostjo reči, ali je bila cerkev obvarovana uničenja po posredovanju partijskega diktatorja, pa vendar – vsekakor je bila rešena zaradi poguma in vztrajnosti pa tudi iznajdljivosti vernih Mozeljčanov.

 Župnijska cerkev je bila sredi 50. let prejšnjega stoletja rešena zaradi poguma in vztrajnosti pa tudi iznajdljivosti vernih Mozeljčanov.

In tako je lahko dočakala čas, ko je po prizadevanjih domačinov in zavzetih kočevsko-mozeljskih župnikov obnovljena za prihodnje rodove. Oktobra 2009, ob praznovanju 500-letnice župnije, v času župnika Toneta Gnidovca, so bila blagoslovljena obnovitvena dela, ki so zajela zunanjščino (zvonik, fasada, strelovod, drenaža …) in notranjščino (ometi, glavni oltar …), leta 2014, torej za časa sedanjega župnika Damjana Štiha, je bila urejena elektrifikacija zvonov, pozneje so bila obnovljena okna, vdelana tudi nova barvna, na letošnjo zahvalno nedeljo pa je bila torej blagoslovljena še nova streha.

Škof Saje blagoslavlja novo streho. FOTO: Bogomir Štefanič

Še kratek pogled v zgodovino: prvotna mozeljska cerkev je na mestu sedanje morda stala že sredi 14. stoletja, po prvih turških vpadih, ustanovitvi župnije leta 1509 in potresu leta 1511 pa so, kot beremo v knjigi Cerkve na Kočevskem nekoč in danes, sezidali novo cerkev, zaščiteno s taborskim obzidjem. Posvetili so jo leta 1520. Pozneje je doživela številne predelave – tudi streha, ki je iz poznega 19. stoletja.

V zadnjih letih se je pokazalo, da je potrebna temeljite prenove. Pred skoraj dvema letoma so se dela začela, župljani pa so bili povabljeni k sodelovanju in pomoči. Stvari so se nato, kot je v zloženki ob blagoslovu nove strehe zapisal kočevski župnik, »hitro odvile: streha je bila dokončana, sponzorji so se odzvali, predvsem pa ste se izkazali mnogi farani: s svojimi finančnimi darovi, s kuhanjem malic …«

Streha je bila dejansko hitro končana, mozeljsko občestvo je le še čakalo, da se ponudi prava priložnost za to, da k njim pride škof in opravljeno delo blagoslovi. Na letošnjo zahvalno nedeljo, ki je bila hkrati praznik župnijskega žegnanja, se je to slednjič uresničilo.

Škof Andrej Saje med mašnim nagovorom. FOTO: Bogomir Štefanič

Škof Andrej Saje se je v mašnem nagovoru zahvalil vsem, ki so tako ali drugače pomagali pri novi strehi, saj s tem niso obnavljali le svoje cerkve, temveč so utrdili tudi občestvene vezi. Zbrane je prosil, naj še naprej držijo skupaj in zastavijo svoje telesne in duhovne moči, da bo njihovo občestvo raslo in se krepilo.

Hvala, ker posnemate papeža Frančiška in ste danes med nami v eni najmanjših župnij in v enem najbolj oddaljenih koncev vaše škofije. (župnik Damjan škofu Andreju)

Tudi sklep slovesnosti je bil, kot se za zahvalno nedeljo spodobi, namenjen zahvalam. Župnik Štih se je zahvalil škofu Sajetu, da je obiskal malo mozeljsko župnijo: »Papež Frančišek je znan po tem, da rad obiskuje majhne in v očeh tega sveta nepomembne krščanske skupnosti. Hvala, ker ga posnemate in ste danes med nami v eni najmanjših župnij in v enem najbolj oddaljenih koncev vaše škofije.« Tudi za naprej je izrazil zaupanje, da bo mozeljsko občestvo našlo prostor v molitvah in pastoralni skrbi novomeškega škofa.

Nagovor kočevskega župnika Damjana Štiha. FOTO: Bogomir Štefanič

V imenu župnije se je Dragica Česnik – poleg škofu in domačemu župniku – zahvalila največjim dobrotnikom pri obnovi strehe: kočevskemu županu Vladimirju Prebiliču, direktorju podjetja Melamin iz Kočevja Srečku Štefaniču in direktorju podjetja Kočevski les Alešu Maroltu ter izvajalcu del Andreju Šušteršiču, ki je z ekipo delo opravil, kot je dejala, »v nulo«.

Otroški zbor mozeljske župnije. FOTO: Bogomir Štefanič

Mašna daritev, pri kateri sta pela mladinski župnijski zbor iz Kočevja in otroški iz Mozlja, se je iztekla v druženje in pogostitev vseh navzočih z dobrotami, ki so jih v obilni meri pripravile mozeljske gospodinje.

1/4