Pisalo se je leto 1812.

Grofi Kobenclji so dobro skrbeli za cerkev in za duhovnika pri Novi Štifti. Za opravljanje nekaj maš so mu dajali precej žitnega prispevka. Ko pa je prešla ribniška graščina v last Antona Rudeža, je ta pomoč izostala, zato duhovnik ni mogel več shajati. Tako so jožefinci, ki so hoteli božjo pot zapreti, dosegli svoj namen. Od leta 1812 do 1832, torej skupaj neprekinjeno 20 let, Nova Štifta ni imela nobenega duhovnika. Cerkev je bila zapuščena, svete stopnice oskrunjene, kapela sv. Jožefa je izgubila streho, vrata in oltar, orgle iz leta 1761 so prodali, prav tako Marijin kip, ki so ga nosili pri škapulirskih mesečnih procesijah. Prišel je celo ukaz, naj podrejo romarsko hišo, cerkev in kapelo. Da se to ni zgodilo, je bil zaslužen takratni ribniški dekan, ki je z izvršitvijo povelja tako dolgo odlašal, da je potihnil vihar okoli romarskih svetišč. Ker pa ni bilo duhovnika, so se opustili številni shodi, porazgubile stare listine, paramenti, posode in pisma, v katerih so bili zagotovljeni odpustki in privilegiji.

Kdo bi vedel, koliko popotnikov se je v zamolklem hladu cerkvenih ladij iz različnih preteklih časov pobožno zahvalilo za dobro srečo; koliko življenjskih zgodb je zvenelo med procesijami, prazniki in žegnanji; koliko otrok je v krstilnicah dobilo svoje ime in ga nosilo v dobrem in slabem, skozi poletja in zime … do zadnjega blagoslova. Kdo ve, koliko svatov in priprošenj, koliko molitev, stisk in darovanj je bilo in minilo, da bi se nadaljevale v vedno nove molitve … Kdo ve, kolikokrat že …

V cerkvenih ladjah počiva spomin. Tu so ljudje – vsak po svoje, nekateri pogosto, drugi samo včasih – iskali mir in tolažbo. Tu so shranjene pesmi in minule zgodbe. Kdo bi vedel, kakšne in koliko jih je bilo. Kdo bi vedel, katere še pridejo.

Piše se avgust, leto 2022. 

Zaradi upadanja števila slovenskih frančiškanov bodo ti na zahtevo vrhovnega vodstva reda postopno opustili nekaj svojih redovnih hiš, med njimi postopno tudi Novo Štifto, kjer delujejo dobrih sto let (slovesna umestitev redovne skupnosti frančiškanov je bila 30. avgusta 1914). Od 1. avgusta 2022 pri Novi Štifti ni več stalnega duhovnika (patra), bo pa še ostal brat Marijan Cvitak, ki je predstojnik samostana in tudi rektor cerkve, za kar smo lahko Bogu hvaležni. Od 1. avgusta je tako spremenjen urnik svetih maš. Za maše, ki bodo v nedeljo ob 7. uri in ob 10. uri in trikrat ob delavnikih (torek ob 7.30, četrtek ob 17. uri in sobota ob 7.30), bodo skrbeli dekanijski duhovniki. Takšen je dogovor do novega leta.

Pozdrav iz Nove Štifte; razglednica, odposlana leta 1938. FOTO: osebni arhiv

Kjerkoli so ljudje živeli, so gradili cerkve. Slovenski človek je zmeraj znova odložil orodje in delo, da bi našel zbranost v molitvi. Molil je za obilno letino, za dobre priložnosti, za prave kupčije, za sladko vino … Molil je iz hvaležnosti in iz želje, da bi se mu boljše godilo, ali pa, da se mu ne bi obrnilo na slabše. In cerkveni zvonovi so vabili … zjutraj in zvečer in ob nedeljah, za nekatere godove tudi praznično med tednom. Kdo ve, ali je bilo včasih življenje res toliko preprosto. Morda je bilo bolj mirno. Morda so ljudje ravno zato sezidali toliko cerkva – da bi našli več miru za svoje misli.

Kaj storiti? 

Molimo in prosimo, da naše cerkve ne bodo samevale. Naj nam Gospod nakloni obilo duhovnih pastirjev, da bomo skupaj znali in zmogli ohranjati tradicijo naših staršev in starih staršev. Cerkev ni samo od duhovnikov, kot zmotno mislimo, cerkev je skupnost nas vseh. Marija pri Novi Štifti nas bo še naprej čakala, da jo obiščemo, molimo, se ji priporočimo. Bodimo bolj aktivni, da se romarsko svetišče pri Novi Štifti ne zapre. Poromajmo k Mariji vnebovzeti, kadar le utegnemo, naj bo to med tednom ali ob nedeljah. Dobrodošli vsi, tudi novi sodelavci, ki bi radi sodelovali pri bogoslužju (ministranti, bralci božje besede, pevci). Darujmo dar za svete maše za naše rajne, naše priprošnje, saj le tako se bo tudi ohranjalo bogoslužje v cerkvi. Že kmalu, v ponedeljek, 15. avgusta, na praznik Marijinega Vnebovzetja – veliki šmaren, bomo povabljeni, da častimo Marijo prek celega dne pri bogoslužjih, na predvečer praznika pa tudi s sveto mašo in procesijo in celonočnim čaščenjem.

V nadaljevanju bomo povabljeni tako verniki iz soseske kot tudi ostali dobri ljudje k aktivni vlogi pri skrbi za cerkev, samostansko hišo, urejanju okolice pod stoletnimi lipami, urejanju samostanskih vrtov. Vsak pri sebi, po svojih močeh bo lahko prispeval mozaik k ohranjanju našega svetišča. Naj nam bo naša cerkev Marije vnebovzete pri Novi Štifti v ponos še naprej, za naše naslednje generacije. Vsak pri sebi pa naj se iskreno vpraša, ali sploh še potrebuje Boga in ali lahko s svojim zgledom doprinese k prijaznejšemu odnosu do vere in ohranjanju romarskega svetišča, ki nas vabi na Brinov grič že polnih 381 let.

Naše cerkve. Spomeniki narodove kulture in umetnosti. Tabori, ki so jih pred več stoletji zidali kmetje za obrambo pred Turki. Božji hrami. Mesta za počitek in molitev. Za vsakogar imajo drugačen pomen in vrednost. In za vse nas se razlega pesem njenih zvonov. Za zdravje, dobro srečo, za polnost vsakega dne.