V nedeljo, 3. julija, smo imeli v frančiškanski župniji Šiška novo mašo Roka Gregorčiča. Dogodek je močno okrepil našo župnijo kot duhovno skupnost. Organizacijski izziv, ki presega običajne župnijske dogodke, je namreč postal prava »sinoda« v malem. Ob predpripravah smo se prepričali, kako zelo so se prav vsi, ki jih nagovorimo, pripravljeni odzvati in pomagati, hkrati pa smo od začetnega občutka negotovosti in nemoči hitro napredovali k organizaciji skupin in nabiranju prostovoljcev. Ko je bila osnovna shema postavljena, ji je vsak dodal kako svojo idejo: najbolj drzno je bilo nedvomno postavljanje ogromnega mlaja sredi mestne Ljubljane. Organizirali smo se v več skupin, ki so skupaj obsegale nekaj manj kot sto župljanov, pomagali pa so nam tudi iz drugih župnij! Težko je v teh nekaj vrsticah omeniti vsa ključna imena: naj omenimo vsaj p. Gregorja Kosa kot župnika in Sonjo Lomovšek kot organizatorico laikov.

Morda bi takšne organizacijske priprave kdo ocenil kot nekaj neduhovnega, nepovezanega z versko razsežnostjo dogodka. Pa bi se zmotil! Kar smo zgradili pri mašah in molitvah, smo preizkušali v vsakdanjih opravilih. Potrpljenja, strpnosti in močne zavesti o tem, da vsi delamo za našo povezanost z Bogom, ne bi bilo, če dogodka ne bi gradili iz svoje vere. Pri tem nam je bil novomašnik v pomemben zgled – vselej nas je opozarjal, da je to predvsem »naš« dogodek, premišljeno je izbral pridigarje na tridnevni duhovni pripravi in bdel nad vsebinsko zasnovo maše, na pogovoru z njim pa je z izredno bistrostjo in iskreno vero hkrati odgovarjal na naša vprašanja o Bogu, Cerkvi in tudi o lastnih izkušnjah.

Tudi zato je bila nova maša Roka Gregorčiča tako lep prikaz, kako povezati slovesnost in skromnost, velik dogodek in preprostost, dobro voljo in veliko vere. Za nas vse, pa tudi za mnoge goste, je »naša« nova maša predstavljala pomembno versko vzpodbudo. »Dragi mladi kristjani, ki ste danes z nami in se veselite novega duhovnika, vsak duhovni poklic je tudi povabilo vsem vam, da si zastavite vprašanje, kako naprej: Če so zmogli ti in ti, če je pritrdilno odgovoril on, ki je bil z nami in bil vesel tako kot mi, bom morda zmogel tudi jaz?« je med drugim v svoji slovesni pridigi dejal p. Bogdan Knavs. In nadaljeval: »To je samo eno izmed izzivajočih vprašanj. Najbolj pogosto pa naj bo: kako lahko pomagam temu mlademu prijatelju, da bo ostal vesel duhovnik? Kje ga lahko razbremenim, kje mu lahko stojim ob strani?« In res je – če bo v župnijah toliko veselja, kot ga je bilo pri naši novi maši, se nam ni treba bati za nove duhovne poklice.