Ko razmišljam o počitnicah, ni toliko pomembno, kam človek gre ... pomembno je, če je v njegovem srcu mir. Prijatelja sem vprašal, ali je srečen. Odgovoril je, da vprašanje ni najboljše, saj je srečo zelo težko definirati. Popravil me je in dejal: »Vprašati me moraš, ali živim v miru?« Zamislil sem se in se preprosto strinjal. Prehodi so del našega življenja. In začetek novega šolskega leta, novega katehetsko-pastoralnega in akademskega leta je sestavni del dinamike enega koledarskega leta.

Prijatelja sem vprašal, ali je srečen. Popravil me je in dejal: »Vprašati me moraš, ali živim v miru?«

Sicer pa so bile počitnice po svoje »športne«. Najprej evropsko nogometno prvenstvo, potem Tour de France, nato olimpijske igre v Parizu. Tako smo imeli dovolj časa, da smo lahko vse spremljali in se veselili uspehov naših športnikov. Toda za naše dobro počutje in zadovoljstvo bi bilo premalo, če bi bili samo pasivni športniki. Potrebno je eno in drugo: biti športni navdušenec (zavedam se, da niso vsi), hkrati pa se zavedati, da smo ustvarjeni za gibanje. Duša, duh in telo potrebujejo svojo »telovadbo«.

Tudi Cerkev ni mogla mimo športnega utripa. Dikasterij za kulturo je skupaj s francoskim veleposlaništvom pri Svetem sedežu organiziral mednarodni simpozij o športu in duhovnosti, ki je potekal od 16. do 18. maja 2024 na temo Putting Life in Play. Na tiskovni konferenci je spregovoril športnik Arturo Mariani, nogometaš z eno nogo. Dejal je: »Če nam šport pomaga razumeti, kdo smo, potem lahko igranje in treniranje postaneta oblika molitve, saj nam omogočata, da se izrazimo s preprostostjo in edinstvenostjo.« Arturo je še dejal, da je šport zanj metafora življenja. Pot, ki jo je opravil, je bila oblika molitve, ki mu je pomagala postati to, kar je danes.

Pred nami je jesen, ko bomo nadaljevali sinodalno pot. V začetku letošnjega julija je glavno tajništvo objavilo delovni dokument za drugo zasedanje XVI. škofovske sinode z naslovom Sinodalnost v življenju Cerkve. Občestvo, udeležba, poslanstvo 2021–2024. Zasedanje bo od 2. do 27. oktobra. Gre za nadaljevanje sinodalnega procesa. Dokument sestavlja pet delov: uvod, temelji in trije osrednji deli. Uvod osveži spomin na prehojeno pot.

V svetu, ki ga zaznamujejo delitve in spopadi, je Cerkev poklicana biti znamenje edinosti, orodje sprave in poslušanje za vse.

Temelji pa pojasnjujejo razumevanje sinodalnosti: v svetu, ki ga zaznamujejo delitve in spopadi, je namreč Cerkev poklicana biti znamenje edinosti, orodje sprave in poslušanje za vse, posebej za uboge, odrinjene in manjšine, ki so odrezane od oblasti. Že sam dokument želi ohraniti živ stik z realnostjo. Ne želi, da postane sinodalna pot samo črka in teorija, ampak da ostane sredi življenja. Zato je potrebno in pomembno, da ta misel odmeva tudi v našem oznanjevanju.

Prav tako se bliža začetek svetega leta. V pismu papeža Frančiška o Jubileju 2025, ki ga je naslovil na nj. kesc. Rina Fisichella, predsednika Papeškega sveta za novo evangelizacijo, beremo, da moramo ohraniti plamen upanja, ki nam je bil podarjen, in storiti vse, da bi vsi ponovno pridobili moč in gotovost ter zrli v prihodnost z odprtim umom, zaupljivim srcem in daljnovidnim razumom. Jubilej bo zelo koristen pri ustvarjanju ozračja upanja in zaupanja ter kot znamenje ponovnega preporoda, katerega nujnost čutimo vsi. 

Ohraniti moramo plamen upanja, ki nam je bil podarjen, in storiti vse, da bi vsi ponovno pridobili moč in gotovost.

Papež nadaljuje, da je zato izbral vodilo Romarji upanja. Vse to pa bo mogoče, če bomo sposobni obnoviti občutek vesoljnega bratstva, če si ne bomo zatiskali oči pred dramo divje revščine, ki milijonom moških, žensk, mladih in otrok preprečuje, da bi živeli na način vreden človeka. Poudarki ob bližajočem svetem letu nam tako ponujajo vrsto iztočnic.

Vsem, ki ste želeli možnost kopiranja besedila iz Oznanjevalca in prenos na računalnik, upam, da vam je uspelo in da vam je beseda s to možnostjo še bližja. Mnogo je poti, izkoristimo jih.

Vsem piscem pridig se zahvaljujem za njihovo delo.

Vsem piscem pridig se zahvaljujem za njihovo delo. Gre za prepletanje Božje besede z življenjem, ki ga živimo, in upoštevanje smernic, ki jih daje Cerkev. V 2 Tim 4,2 beremo: »Oznanjaj besedo, nastopaj, naj bo ugodno ali neugodno, prepričuj, grajaj, spodbujaj, v vsej potrpežljivosti in poučevanju.« To je poklic oznanjevalca, to je naloga, ki ni preprosta. Včasih je za tako oznanjevanje potreben pogum, potrebno tveganje, da ne bo aplavza, da ne bo všečkov, ampak preprosto molk ali celo kritika. Nič zato, če vemo, da smo na strani evangelija, če vemo, čigavi glasniki smo.

Članek je bil objavljen v reviji Oznanjevalec (4/2024).