Preden bo ta izjemni dogodek mogoče opredeliti kot čudež, pa ga je treba še temeljito preučiti, sporočilo madridske nadškofije povzemajo pri spletnem portalu CNA. Kot spominjajo, je bil zadnji čudež v Lurdu, št. 70, uradno priznan februarja 2018. Zadnji primer bi lahko postal št. 71.

Predstavnik nadškofije, španski duhovnik Guillermo Cruz, je različnim skupinam romarjev, ki so tokrat obiskale Lurd, posredoval izjavo, v kateri jih poziva, naj po zgledu sv. Bernardke Lurške s ponižnostjo in preprostostjo sprejmejo, kar se je zgodilo.

»Izkušnja romanja in odkrivanja Božje ljubezni po naši Materi, Devici Mariji, kot nas v preprostosti in ponižnosti uči sv. Bernardka, bo vedno največja milost, podeljena v Lurdu, saj je tista, ki obnavlja življenje,« je zapisal duhovnik. Ta premislek pa je uvod v napoved, da se je v dneh romanja »zgodil izjemen dogodek, čeprav bi zaenkrat še zavajali ljudi, če bi ga že imenovali čudež,« tako Cruz.

Romarka, ki jo pesti več različnih bolezni, med drugim zelo močna okvara vida, je po izpiranju oči z vodo iz Lurškega studenca znova spregledala.

Kaj se je zgodilo?

Kaj se je zgodilo? »Romarka, ki jo pesti več različnih bolezni, med drugim zelo močna okvara vida, je po izpiranju oči z vodo iz Lurškega studenca znova spregledala. Ta izredni dogodek so takoj potrdili zdravniki, v lurškem svetišču pa so bili o dogodku obveščeni in so ga že zabeležili.«

Navada je, da lurški romarji na območju studenca ob premišljevanju, molitvi in zaupanju v Božjo previdnost zajemajo vodo in si trikrat umijejo obraz, nato pa požirek vode tudi popijejo, kakor je po Marijini napotitvi storila sv. Bernardka.

In zakaj zadnjega ozdravljenja še ne moremo imenovati čudež?

Najprej postopek medicinskega in duhovnega razločevanja

Guillermo Cruz pojasnjuje tudi razlog, zakaj zaenkrat še ni primerno govoriti o čudežu, saj to zahteva »postopek medicinskega in duhovnega razločevanja, ki mu je treba slediti«, v njem pa »morajo sovpadati naslednje zahteve glede ozdravljenja: takojšnje, popolno, trajno in nepojasnjeno«.

Prenagljene izjave vodijo v domneve, zato moramo biti ponižni.

Zato, je dodal Cruz, »ne smemo prehitevati samih sebe. Opraviti je treba temeljito preiskavo in predvsem poskrbeti, da se zdravljenje ohrani skozi čas«. Duhovnik je poudaril, da prenagljene izjave vodijo v domneve in da »moramo biti ponižni«. Počakati je treba na preiskavo, ki jo bo opravil Zdravniški urad v lurškem svetišču, in nato na izjavo madridskega škofa, ki bo potrdil, ali je ozdravljenje nepojasnljivo in posledično čudežno.

Cruz se, kot je še zapisal, zaveda želje navzočih romarjev in predvsem romarke, ki je ozdravljenje izkusila, da bi lahko govorili o čudežu, »vendar to ni naša odločitev«. Vedno gre namreč za »nezasluženo milost, ki je podeljena ozdravljenemu«.

Kaj je Zdravniški urad v Lurdu?

Zdravniški urad lurškega svetišča v Franciji je bil ustanovljen leta 1883 hkrati z vzpostavitvijo območja kopališč. Kot je razvidno s spletne strani svetišča, je to edina tovrstna organizacija na svetu.

Do danes so na uradu obravnavali več kot 70.000 primerov izrednih dogodkov, od katerih jih je Katoliška cerkev doslej 70 priznala kot čudežne. V večini primerov so prejemnice te posebne milosti ženske. V 50 od 70 primerov se je čudežni dogodek zgodil zaradi stika z vodo v svetišču, ki sicer nima nobenih posebnih lastnosti.

Protokoli za potrditev čudeža imajo štiri temeljne stopnje.

Papež Leon XIII. je leta 1886 odobril postopke, ki jih izvaja zdravniški urad. Leta 1902 je Sveti sedež potrdil te protokole, ki imajo štiri temeljne stopnje: 1. direktor urada sprejme osebo, ki trdi, da je prejela čudež; 2. če direktor meni, da je primer vreden resne obravnave, pokliče zdravnike, ki so tisti dan zaposleni v svetišču; 3. če se ti strinjajo, da si primer zasluži obravnavo, se začne preiskava, ki lahko traja več let; 4. ko je zaključena, člani Mednarodnega znanstvenega odbora v Lurdu glasujejo o tem, ali je izredni dogodek »nepojasnjen glede na trenutno stanje našega znanja«.

Izid glasovanja posredujejo škofu kraja, v katerem živi ozdravljena oseba, saj je on pristojen za razglasitev čudeža.

Eno izmed zdravniških meril pravi, da mora biti ozdravljenje hitro, nenadno, takojšnje in brez obdobja okrevanja.

Sedem meril, ki jih morajo upoštevati zdravniki

Zdravniki morajo pri preiskavi primerov upoštevati sedem predpisanih meril:

1) Bolezen mora biti resna, z neugodnimi napovedmi.

2) Bolezen mora biti znana in popisana v medicini.

3) Bolezen mora biti »organska, poškodbena« in jo je treba preučiti z »objektivnimi, biološkimi in radiološkimi merili«. To pomeni, da »niti v današnjem času ne bodo priznana ozdravljenja za patologije brez natančnih objektivnih meril, kot so psihološke, psihiatrične, funkcionalne in živčne bolezni itd.«.

4) Bolnik ne sme biti deležen nobenega zdravljenja, ki bi mu bilo mogoče pripisati ozdravljenje.

5) Ozdravljenje mora biti hitro, nenadno, takojšnje in brez obdobja okrevanja.

Po ozdravljenju je treba upoštevati še dve merili:

6) Ozdravljenje ne sme biti zgolj preprosta omilitev simptomov, pač pa povrnitev vseh vitalnih funkcij.

7) Ne sme biti zgolj začasno izboljšanje zdravstvenega stanja, temveč trajno in dokončno ozdravljenje.