Ko naredim prvo stopinjo v novozapadli sneg in me kar privzdigne, da začnem poskakovati kot otrok. Ko obrnem list na koledarju in imam pred seboj nov, svež dan, teden, mesec, leto. Ko se po dneh, ko sem se počutila res ušivo, spet povrne življenjski zagon, ko sem polna idej in načrtov in mi gre vse po maslu, saj se mi je začel nov menstrualni cikel. 

Ko po bolezni spet vstanem iz postelje, zadiham s polnimi pljuči in grem na sprehod po pokrajini, ki je povsem drugačna, kot je bila nazadnje, čeprav grem po natanko isti poti. Ko ponovno vzcveti roža na okenski polici, čeprav sem jo kdaj pozabila zaliti. 

Ko v besedilni datoteki, ki je pravkar prispela na elektronski naslov, prevedem prvi stavek in ga smem še trikrat popraviti, da zveni kar se da dobro. Ko z možem spet usklajeno stopiva v plesni korak, čeprav nisva več čisto sveža zaljubljenca. 

Ko mi otrok skoči v objem, čeprav je bil še ravnokar v ihtavih solzah. Ko grem po mnogih letih v študijsko knjižnico in se spet začnem učiti novih jezikovnih lekcij. Ko je pred mano nov bel list papirja, da zapišem, kar se mi plete po glavi. 

Ko v adventnem času zapojemo Poslan z nebes je angel ali pa hvalnico Brezmadežni in se znova poglabljamo v skrivnost učlovečenja Besede, ki ji nikoli ne bomo prišli do dna.

Dojenček je znamenje, da Bog še ni obupal nad nami. Vsakič, ko sva z možem pričakovala novo življenje, se mi je zdelo nedoumljivo, da nama Bog tako zaupa, da nama je dal v vseživljenjsko varstvo novo bitjece, čeprav je vedel, kako sva se »izkazala« do tedaj.

Kakšno znamenje je šele Božji dojenček! Kako nepripravljeno je bilo človeštvo, ko nam je podaril svojega Sina, nam ga zaupal. Kako upravičeno bi se bal in ne tvegal. Pa vendar je prišel na zemljo kot človek in nam pokazal, da Bog nikoli ni in nikoli ne bo obupal nad nami. 

Pa naj bo še toliko napačnih stopinj, zapravljenih dni, nerodovitnih ciklov, neozdravljenih bolezni, neužite pokrajine, uvelih rož, izgubljenega v prevodih, neusklajenosti v odnosih, neobrisanih solz, nenaučenih lekcij, praznih besed na papirju in zaslonih, toliko nikoli zapetih pesmi.

Spet smo v novem ciklu – cerkvenega leta, kmalu tudi koledarskega. Tečemo nov krog. »Tisti pa, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svojo moč, vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, pa ne opešajo, hodijo, pa ne omagajo« (Iz 40,31).

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Naša družina (51/2021).