Od vsega, kar mi Bog naklanja v življenju, se najbolj čudim novim priložnostim in večnemu obnavljanju vsega, kar nas obdaja.

Ko naredim prvo stopinjo v novozapadli sneg in me kar privzdigne, da začnem poskakovati kot otrok. Ko obrnem list na koledarju in imam pred seboj nov, svež dan, teden, mesec, leto. Ko se po dneh, ko sem se počutila res ušivo, spet povrne življenjski zagon, ko sem polna idej in načrtov in mi gre vse po maslu, saj se mi je začel nov menstrualni cikel. Ko po bolezni spet vstanem iz postelje, zadiham s polnimi pljuči in grem na sprehod po pokrajini, ki je povsem drugačna, kot je bila nazadnje, čeprav grem po natanko isti poti. Ko ponovno vzcveti roža na okenski polici, čeprav sem jo kdaj pozabila zaliti. Ko v besedilni datoteki, ki je pravkar prispela na elektronski naslov, prevedem prvi stavek in ga smem še trikrat popraviti, da zveni kar se da dobro. Ko z možem spet usklajeno stopiva v plesni korak, čeprav nisva več čisto sveža zaljubljenca. Ko mi otro...