Robert Friškovec je bil star 19 let, ko je na oglasni deski prebral vabilo in se pridružil prostovoljni skupini za delo z zaporniki, ki jo je v okviru Centra za socialno delo Vič in Bežigrad vodil Miha Jeraša. Danes je za duhovnikom in zaporniškim vikarjem, ki s svojo pojavo zbuja navdušenje na eni strani, a tudi zgražanje na drugi, več kot 25 let dela v zaporih. Ob tednu zaporov (od 17. do 23. novembra) nas vsako leto vabi k temu, kar je za njegovo poslanstvo bistveno: molitev in skrb za vse, ki v sebi doživljajo zapor, posledice kaznivega dejanja in težo življenja v različnih dimen­zijah.


Trdi začetki
Po novomašnem posvečenju leta 1999 je Roberta Friškovca Slovenska škofovska konferenca imenovala za duhovnika na področju zaporov. Na tem pastoralnem področju je oral ledino. V zaporih pa tudi v Cerkvi je bilo nemalo vprašanj, zakaj takšno pastoralo sploh potrebujemo. »Marsikomu se še danes zdi, da bi bilo za kljukico čisto dovolj, če bi prihajal v zapore le maševat,« pravi Robi.

Zaporniškega duhovnika za razliko od vojaških ne plačuje država. Zaporniški vikariat, ki ga je leta 2006 ustanovila Slovenska škofovska konferenca, in z njim povezan Center Ecce homo ter vsi njegovi programi (za žrtve kaznivih dejanj, za zaprte osebe, za zaposlene v zaporih, za družine zapornikov pa tudi žrtev, za prostovoljce, ki spremljajo zaprte osebe, za Slovence, zaprte v zaporih po svetu, za ljudi po prestani kazni in program obnavljalne pravičnosti) so v celoti odvisni od darov ljudi. »V nekem obdobju dejansko nisem vedel, kje bom bival in kako se bom prehranjeval,« se spominja težkih začetkov zaporniške pastorale Robi.

Leta 2004 se je zaposlil na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij kot koordinator za duhovno oskrbo, zadnja tri leta pa je zadolžen tudi za področje mednarodnega sodelovanja. Pred dvema letoma je bil nominiran in izvoljen tudi v delovno skupino za penološko sodelovanje pri Svetu Evrope, ki na rednih srečanjih v Strasbourgu pripravlja dokumente, vezane na področje zaporov, ki so nato priporočila za države Sveta Evrope. Robi pravi, da je njegova služba povsem ločena od dela, ki je vezano na vikariat: »Maše, pogovore in programe izvajam v času, ločenem od obveznosti na Upravi za izvrševanje kazenskih sankcij.«


Zapornikom daje prostor, kjer so slišani

Ko se ozre na minulo obdobje, je zadovoljen, da je že na začetku zakoličil širino zaporniške pastorale, ki zdaj ni vezana samo na zaprte osebe, ampak na vse skupine, ki se jih kaznivo dejanje dotika: tudi žrtve kaznivih dejanj, družinske člane, zaposlene v zaporu itd. Zaporniški duhovnik je vsem naštetim na voljo za pogovor. »Bistvo zaporniške pastorale je, da človeku dam prostor, kjer je slišan,« pove Robi. Pri tem ne gre za spreobračanje. »Ne želim biti v vlogi nekoga, ki daje zapornikom recepte, kako je treba živeti. Ne rešujem njihovih stisk, pač pa jim lahko le stojim ob strani in jih spodbujam.«

Mu je pri vzpostavitvi stika z zaporniki morda v pomoč njegov za duhovnika dokaj neobičajen videz? »Ne bi rekel. Tudi oni imajo neko predstavo o duhovniku in ko me zagledajo, jih moj videz prej zbega,« se smeje Robi. »Edino važen je moj odnos do njih. Ko mi rečejo: 'Meni se je s tabo kul pogovarjat',' to ni zaradi moje dolge čupe, pač pa zgolj zato, ker se trudim biti ob njih najprej človek. To pa počnem zato, ker so tudi notri moji bratje in sestre.«


Kaj početi z izgubljenim sinom?

Zapori v Sloveniji so na 14 lokacijah, v njih je okoli 1450 zapornikov. »Narediš pač toliko, kot zmoreš. Še vedno si kdo predstavlja, da bi lahko vodil župnijo, zraven pa še obiskoval zapore. A ni tako preprosto,« pravi Robi, ki je včasih prevozil tudi po 2.000 km tedensko. Delo je popolnoma drugačno od župnijskega, z velikim poudarkom na osebnem srečevanju, in duhovno življenje, kot ga poznamo zunaj, s stanjem v zaporih nima veliko skupnega. »Med mašo te lahko povsem nepričakovano doleti ploha vprašanj, tudi kletvic,« ponazori s primerom Robi. »Da bi imeli procesije, majniške pobožnosti, … take stvari bi v zaporu izpadle, milo rečeno, čudno.«

Po drugi strani bi si enega od programom zaporniškega vikariata, obnavljalno pravičnost (Restorative Justice; področje, s katerega je magistriral v Veliki Britaniji), želel pripeljati tudi v župnije, pravzaprav v skupnosti. Vsako kaznivo dejanje se namreč zgodi tudi na območju neke župnije, neke skupnosti. Lahko da obe, odgovorna in oškodovana oseba hodita k maši v isto cerkev. Robi si želi, da bi župnijska občestva oblikovali v skupnosti, kjer se gradijo medsebojni odnosi, kjer je priložnost tudi za razreševanje nesoglasij in konfliktov. Veliko bi lahko naredili tudi za sprejemanje ljudi, ki so odslužili zaporno kazen in se želijo vrniti v družbo, tudi v župnijsko skupnost. »A za kaj takega se bomo morali še malo otresti delitve na mi in vi ter sindroma dobrega sina.«

Poleg zaporniškega dela vodi Robi tudi dve zakonski skupini in je iskan predavatelj po župnijah. Vesel je tega stika s cerkvenim občestvom. »Četudi nisem vpet v Cerkev v običajnem smislu, imam to povezavo, da sem brat in sestra z vami vsemi. Potrebujem občestvo, bistven pa je seveda moj odnos z Bogom. Moj vsakdanjik me dobesedno prazni, zato je Bog moj živi kruh, ki mi daje življenje.«

Letošnji teden zaporov nam v svojem naslovu zastavlja vprašanje: »Kaj je zate svoboda?« Robi odgovori brez oklevanja: »Pot do tistega notranjega miru, ko sem lahko pred sočlovekom in Bogom tak, kot sem.«