Éric-Emmanuel Schmitt (1960) je eden najbolj branih in prevajanih sodobnih francoskih pisateljev, tudi v slovenščini lahko beremo nekatere njegove romane in dramska besedila. Brez oklevanja pripoveduje o svoji veri; tudi k pisanju ga je gnala želja, da bi ubesedil svojo izkušnjo srečanja z Bogom. »Bog mi je naklonil takšen dar, jaz pa o njem še spregovoriti ne znam,« si je očital v prvih dneh. O podrobnostih svoje spreobrnitve ni govoril celih 25 let, vse do izida knjige Ognjena noč (La nuit de feu) leta 2015. Tankočutni prevod Jaroslava Skrušnyja pa je pravkar izšel pri založbi Družina.

Po poteh bl. Karla

Avtorjev opis mistične izkušnje je pomenljivo prepleten z zgodbama dveh velikih francoskih spreobrnjencev in mistikov, Blaisa Pascala in bl. Karla de Foucaulda. Schmitt, tedaj 28-letni univerzitetni predavatelj filozofije, je v začetku leta 1989 v družbi filmskega režiserja Gérarda potoval po poteh bl. Karla – povabljen je bil namreč, da napiše scenarij za film o tem svetniku, ki je velik del življenja preživel med Tuaregi v puščavskem naselju Tamanrasset na jugu Alžirije. Del raziskovanja je bilo tudi večdnevno skupinsko potovanje v puščavo, ki popotnika z »razvitega Zahoda« postavi v nelagoden položaj, saj mora zapustiti varno zgrajeni svet zatočišč, intimnosti in svobode. Priznava, da puščava popotnika prisili v soočenje z lastno notranjostjo: »Puščava je drugo za drugo odkrivala moje napake.«

Izgubljen v puščavi

V puščavo se je odpravil kot nevernik, a zaradi konflikta med nekaterimi člani odprave, verno zdravnico in nevernim geologom, se je tudi sam začel spraševati o Bogu in njegovi vlogi v ustroju sveta. Svoj odgovor je na izjemen način odkril, ko se je nekega dne po spustu z najvišje alžirske gore Tahat izgubil in je mrzlo puščavsko noč lahko preživel le do vratu zakopan v puščavski pesek, izpostavljen številnim nevarnim divjim živalim. Ravno v tej noči, ko je izkušal skrajni strah in lastno nemoč, je začutil, da Bog spremlja tudi njegovo življenje.



Zaradi ene same noči je spremenil svoj pogled na življenje, saj je prejšnjo tesnobnost, stres in neprestano pehanje za uspehi zamenjala izkušnja preproste radosti; občutil je, da ima prav vse, tudi njegovo življenje in smrt ob svojem času, svoj smisel in svoj razlog. »Skrivnost smrti bom sprejel z enako vedrino kot skrivnost življenja: z zaupanjem!« To je radost vernega človeka.

Po srečni vrnitvi v tabor naslednji dan se je najprej spomnil bl. Karla in njegove Molitve prepustitve – šele zdaj je razumel njen pomen: Zahvaljevati se. Čuditi se. Častiti. Naslov svojega pričevanja si je izposodil pri Pascalu, prav tako vrhunskem znanstveniku in razumniku, ki je podobno izkušnjo ognjene nočidoživel 23. novembra 1654. Oba velika ustvarjalca si delita tudi odgovor na očitke o neskladnosti med znanostjo in vero: »Vera se razlikuje od dokaza. Dokaz je nekaj človeškega, vera je Božji dar. Boga začuti srce in ne razum. In prav to je vera, srcu in ne razumu dostopni Bog.«

Se bojimo tihote?

Ravno v času, ko smo se z velikim hrupom poslovili od starega leta, je nauk o vrednosti molka in samote za nas izjemnega pomena. Vodnik skupine, Tuareg Abajgur, dedič starodavne tradicije nenehnega potovanja po puščavi, je prvi prepoznal, da je Eric v puščavski noči doživel nekaj veličastnega, in mu zabičal, »naj ne pozabi nepozabljivega«.

Nikakor ni namreč mogel razumeti, kako ljudje v Evropi sploh lahko preživimo brez puščave – torej brez prostora, v katerem neovirano razmišljamo, dojemamo lastno svobodo in občudujemo stvarstvo v vsej njegovi moči.

To kratko pričevanje ni le pisateljska mojstrovina, ampak predvsem iskrena izpoved, ki bo posvetila tudi v temo naših dvomov in strahov.