V letošnjem letu obhajamo 50. obletnico izdaje koncilske izjave »Nostra aetate« o odnosih katoliške Cerkve do nekrščanskih veroizpovedi. Z dokumentom je katoliška Cerkev odprla pot dialogu z velikimi svetovnimi religijami, v njem pa prepoznava izrecno pozitivne vrednote nekrščanskih veroizpovedi in jim ponuja sodelovanje pri pomembnih nalogah za človeštvo. Odtlej vatikanski svet pod vodstvom kardinala Taurana neguje stike s praktično vsemi večjimi veroizpovedmi, posebej intenzivni so odnosi z judovstvom.



O dokumentu je zapis na spletnem portalu firstthings.com pripravil tudi lord Jonathan Sacks, veliki rabin judovskih skupnosti v Združenem kraljestvu. Kot je zapisal, je šlo pri objavi dokumenta za »manj pomembno teološko dejanje«, ki pa je povzročilo eno izmed največjih revolucij v cerkveni zgodovini. Stavek, da se judov ne sme zapostavljati in zaničevati, je danes privedel do tega, da se judje in katoličani srečujejo kot dragi in cenjeni prijatelji, ne pa kot sovražniki. Drugi vatikanski cerkveni zbor ta »preporod« dolguje dvema izrednima človekoma, papežz Janezu XXIII. in francoskemu judovskemu zgodovinarju Julesu Isaacu. Isaac je preživel holokavst , med katerim je v taboriščih smrti izgubil ženo in hčerko. Po vojni se je prizadeval za odkritje korenin antisemitizma, ki je imel tako strahoten vpliv na Evropo v 19. in 20. stoletju.

Korenine antisemitizma naj bi segale v zgodnjo zgodovino Cerkve. Isaac ni verjel, in tudi mi ne bi smeli, da je holokavst ali pa sam antisemitizem navdihnilo krščanstvo. Hitlerjevo sovraštvo je imelo korenine povsem drugje, antisemitizem sam po sebi pa je bil prisoten že pred prihodom krščanstva. Isaac pa je v zgodnjih krščanskih besedilih, potem ko se je Cerkev odprla tudi poganom, našel zapise, v katerih je judom kolektivno pripisana krivda za Jezusovo smrt, judovstvo pa je bilo ocenjeno kot uničen odnos med Bogom in človeštvom. To je bilo še močneje izpostavljeno v zapisih cerkvenih očetov.

Veliko nesporazumov lahko pripišemo notranjim napetostim v prvi Cerkvi, ki pa so pripeljali do boleče zgodovine, v kateri so bili judje mnogokrat žrtve množičnih pobojev, izobčenj, javnih ponižanj, prisilnih spreobrnjenj, obtoženi zastrupljanja vodnih virov, širjenja kuge in umora krščanskih otrok iz verskih razlogov. Čeprav so papeži takšno vedenje pogosto obsojali, v določenih primerih pa je šlo tudi za kršenje krščanskega nauka, so ta dejanja zapustila dediščino sumničavosti, strahu in sovraštva.

Isaacovo delo je prebral papež Janez XXIII., pogumen človek, ki je kor nadškof Roncalli v Carigradu med drugo svetovno vojno rešil na tisoče judovskih življenj. Junija 1960 sta se moža srečala in papež se je odločil, da bo znova razmislil o odnosu Cerkve do drugih veroizpovedi, posebej judaizma. Tako se je pričel proces drugega vatikanskega cerkvenega zbora, čeprav Janez XXIII., ki je umrl leta 1963, ni doživel njegovega zaključka.

Čeprav je bil razvoj nauka, ki je bil naposled sprejet, zelo majhen, je v odnos med obema veroizpovedima vnesel povsem novega duha, ki je prisoten še danes.

Prišlo je do dogodkov, ki si jih nekdaj ne bi mogli niti predstavljati, med drugim je Janez Pavel II. leta 1986 obiskal rimsko sinagogo, kjer je o judih govoril z globokim bratskim spoštovanjem in celo ljubeznijo, leta 2000 pa je molil ob zidu objokovanja v Jeruzalemu. Največji vtis pa je morda naredila izjava papeža Frančiška iz leta 2013, ko je v odprtem pismu odgovarjal italijanskemu časnikarju dr. Eugeniu Scalfariju, ostremu kritiku Cerkve, tudi glede njenega odnosa do judovstva.

Sklicujoč se na drugi vatikanski cerkveni zbor je Frančišek zapisal, da »Bog nikoli ni izdal svoje zvestobe zavezi z Izraelom in da kljub grozljivim preizkušnjam v zadnjih stoletjih judje ohranili svojo vero v Boga. In za to jim Cerkev in vsa človeška družina nikoli ne bomo mogli izkazati dovolj hvaležnosti«. To je najpozitivnejša izjava, ki jo je papež kdaj izrekel o judovstvu in judih, in je zgovorna priča, da je celo v luči verskih razlik mogoče popraviti skrhane odnose in zaceliti starodavne rane.

To nikoli ni bilo bolj pomembno kot danes, ko se svet sooča z neverjetnimi izzivi in ko je temeljnega pomena, da judje in kristjani držijo skupaj, morda pa v svojo družbo sprejmejo celo še druge veroizpovedi, denimo še enega od Abrahamovih monoteizmov, islam.

Versko pogojeno nasilje je prineslo kaos in uničenje na velikem območju Bližnjega Vzhoda, v delih podsaharske Afrike in v Aziji. Kristjani trpijo zaradi »čistk«, ki jih lahko enačimo z narodnostnim čiščenjem, in to v deželah, kjer so prisotni že stoletja. Džihadistični skrajneži miroljubni islam sprevračajo v nasilje in pokole, pogosto tudi drugih muslimanov, seznam žrtev pa je vedno daljši. Medtem se je z vso močjo vrnil tudi antisemitizem, v času, ko je spomin na holokavst še vedno zelo živ.

Malo ljudi je predvidelo, da bo vera znova postala ena najmočnejših sil v svetovni politični areni, in ni se vrnila kot tih, droban glasek, ampak kot silovit vihar, ki uničuje vse, kar mu stoji na poti.

Bolj kot kar koli drugega potrebujemo še eno, še močnejšo »Nostra aetate«, ki bo med seboj povezala velike svetovne religije v zavezi vzajemnosti in odgovornosti. Svoboda in spoštovanje, ki ju iščemo za lastno vero, morata biti zagotovljena tudi drugim. Potrebujemo svetovno koalicijo uglednih verskih voditeljev z vizijo Janeza XXIII. in z iskrenim priznanjem, da je veliko stvari, storjenih v imenu vere, v resnici skrunitev vere in kršenje njenih najsvetejših načel.

Holokavst je bil potreben, da smo dobili »Nostra aetate«. Kaj bo potrebno danes, da bodo verski voditelji stopili skupaj in se uprli versko pogojenemu sovraštvu, ki se širi kot najhujša okužba po našem povezanem svetu? Potreba je velika, tveganje neizmerno, ukrepati pa je potrebno zdaj.

Vir: www.firstthings.com

Foto: splet