»Zdi se mi, da se nikoli, odkar obeležujemo 23. avgust kot dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov, gojenje tega spomina ni kazalo kot večja nujnost. Neizzvana brutalna ruska agresija na Ukrajino, ki traja že pol leta, je namreč lahko zrasla iz zemlje, obilno pognojene z omalovaževanjem spomina na žrtve totalitarizmov. Celo več, eden temeljnih kamnov neosovjetizma, ki je v zadnjih dveh desetletjih povsem obvladal najprej Belorusijo in za njo Rusijo, je ravno podoba zgodovine, v kateri mora biti vse podrejeno ohranjanju neomadeževane podobe storilcev množičnih zločinov. Če žrtve kakšnega totalitarizma že kje pridejo do besede, pa so nesramno izrabljene za topovsko hrano v prizadevanju za utrditev pridobitev drugega totalitarizma. Žal pred podobnimi skušnjavami, da bi v strahu za ugled njihovih rabljev omalovaževali spomin na žrtve, saj ravno iz nasilja porojeni družbeni model za mnoge še vedno velja za temelj naše družbe, nismo imuni niti pri nas. In zaradi tega se...