Foto: Shutterstock


Pozitiven test nosečnosti. Veselo pričakovanje dne, ko bova odšla v porodnišnico in dobila v roke najin čudež življenja. Mož me bo med porodom držal za roko, mi hladil čelo, me spodbujal. Po rojstvu bo ponosno prerezal popkovino. Že v porodni sobi bo lahko v roke vzel najinega dojenčka in ga pestoval. Poljubil me bo in mi rekel: »Žena, ponosen sem nate. Hvala ti.«

Po podatkih NIJZ je v letu 2018 kar 79,5 % vseh očetov pri porodu spremljalo matere svojih otrok.

Kar je bilo še pred nekaj tedni samoumevno …

Za bodoče mamice, ki v teh dneh pričakujejo rojstva svojih otrok, se je ta (sicer malce idilični) scenarij sesul kot hišica iz kart sredi marca, ko so vse slovenske bolnišnice prepovedale prisotnost očetov (že nekaj dni prej pa tudi drugih spremljevalcev) pri porodu. Prepoved velja do nadaljnjega. Negotovost in strah, ki sta že sicer pogosta spremljevalca nosečnic, sta v tem času še dodatno okrepljena z novimi dejstvi: ob porodu bodo brez partnerja, dnevi v porodnišnici bodo minili brez obiskov, ko se vrnejo domov, pa jih (ob morebitni okužbi družinskih članov s koronavirusom) čaka še stroga izolacija.

Bežen pogled po spletnih forumih razkrije, da se bodoče mamice z neizprosnim dejstvom, da ob porodu ne bodo mogle imeti ob sebi nekoga od bližnjih, soočajo na zelo različne načine. Nekatere stavijo nase in na moč ženskega telesa, ki je ustvarjeno za to, da rodi novo življenje, spet druge popolnoma zaupajo izkušnjam in empatiji zdravstvenega osebja, ki bo navzoče pri porodu.

Kdo me bo držal za roko?

Mamica dveh otrok, ki tretjega pričakuje v začetku maja, Ines Jagrič Križman, pravi, da je poleg vseh skrbi, ki so se pojavile z epidemijo, začutila krč, ko je izvedela, da so zelo verjetno, da bo v porodnišnico odšla sama, brez moža. Začela je razmišljati in si predstavljati pot v porodnišnico: poljub, objem in križek moža, nato pa sebe, kako sama stopa naprej. Zaupa nam: »Iskreno ne vem, kako se bom tisti trenutek počutila, kaj se bo pletlo po moji glavi, ali bom potočila solzo ali ne, vem pa, da se bom še močneje oprijela Jezusa in Marije.«


Foto: Shutterstock


Zakonca Verbič, ki sta 15. marca letos v objem stisnila svojega novorojenčka Timoteja, sta ujela čisto zadnji vlak pred zaprtjem kranjske porodnišnice, saj je le-ta naslednji dan prepovedala prisotnost očetov pri porodu. Nadja Prosen Verbič se spominja telefonskega klica v porodnišnico: »Trenutno očetom še dovolimo biti pri porodu, a navodila se iz ure v uro spreminjajo, tako da vam ne znam povedati, kako dolgo bo to še trajalo.« Nadja pripoveduje: »Močno sem zajela sapo, šla na dolg sprehod in molila ter rotila Gospoda, naj bo ta dan vendarle dan prihoda na svet našega deteta. Čeprav sem v sebi močno upala, da nam bo vsem skupaj uspelo, sem morala biti do sebe poštena in realna, pripravljena na to, da prideva v porodnišnico, kjer me bodo v sprejemni sprejeli, moj steber – moža pa pustili zunaj. Iz knjige Skozi nosečnost z Jezusom sem prebrala nekaj močnih svetopisemskih stavkov ter si prigovarjala in molila, naj gre iz mene strah in me prevzame moč, da bom zmogla.«

Anka Dečman, mama petih deklic, šestega otroka pričakuje v aprilu. »Odkar smo zaradi koronavirusa vsi skupaj doma, se včasih vprašam, kako bo, ko bom sama v porodni sobi. Po glavi so se mi pletle tudi že misli o porodu doma, pa sem pravočasno ugotovila, da želijo vame vnesti nemir, česar si zdaj res ne želim.«

Verjamem, da bo Jezus ob meni

V teh dneh, ko se po vsem svetu veliko moli za ustavitev epidemije, tudi bodoče mamice iščejo uteho in pomoč v molitvi.

Ines Jagrič Križman se zaveda moči molitve, ki je bo deležna po svojih bližnjih, in verjame, da bo laže zadihala, saj je njen blagoslov občutila že večkrat. »Naslonila se bom na Božjo Mater, ki je rodila v hlevčku, jaz pa sem bom lahko zahvaljevala za osebje, ki bo strokovno vodilo moj porod.«

»Že dolgo časa nazaj je prišlo spoznanje, da imam v vsakem trenutku dve možnosti. Prva je pritoževanje in samopomilovanje, druga pa je izbira poti miru, po kateri hodim za Jezusom in se opiram nanj. Če se za vsako težavo in preizkušnjo, s katero se srečam, zahvaljujem, lahko opazim, kako Jezus obrača preizkušnje v blagoslov. Tako mu izročam vse svoje skrbi in ves nemir, on pa to sprejme in pomiri moje srce, da grem laže naprej,« pričuje Anka Dečman.

Dojenčki okuženih mater so se rodili zdravi

Kot poroča italijanski spletni portal Avvenire.it, so se v Italiji nosečnicam, ki so se proti koncu nosečnosti okužile s koronavirusom, rodili zdravi dojenčki. V Rimu so v bolnišnici zdravili tudi nekaj dojenčkov, ki so se še zelo majhni okužili: vsi so bolezen dobro prenesli in ozdraveli.

Milanska bolnišnica Niguarda je na Twitterju objavila zapis: »Dobrodošli vsi otroci, ki se zdaj rojevate ... Ste dokaz, da se življenje ne ustavi.«


*Prispevek najdete v novi, 13. številki Naše družine.*

*Več prispevkov avtorice tudi TUKAJ.