Prvo berilo: Bog razodeva svojo jezo in usmiljenje, 2 Krn 36,14–16.19–23; Ps 137;
drugo berilo: Mrtvi smo bili zaradi grehov, a rešeni smo z milostjo, Ef 2,4–10

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 3, 14-21)

Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: »Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje. Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu.«

Video razlaga za otroke

Zaradi ljubezni obstajam

Piše: Simon Potnik

Se še spominjate dogodka pretekle nedelje? Če kolebate, je to zato, ker niste bili zraven. Tisti, ki so doživeli Jezusovo očiščenje templja, niso tega nikoli pozabili.

Jezusovo mogočno utiranje poti pa počasi postaja njegova identiteta. On postaja Pot. Pot pomeni, da po njej hodimo, da je poteptana, shojena, prašna, kamnita. Eno izmed poti najde tudi ugledni farizej Nikodem.

Z Jezusom se sreča vljudno in tenkočutno, celo ponoči, lahko bi rekli tudi na skrivaj. Evangelist Janez nas popelje globoko v njun pogovor in v odstiranje resnic, ki spremenijo ne samo pogled na življenje, ampak življenje samo.

Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje.

Kot farizej je Nikodem gotovo poznal svete spise Stare zaveze. Preiskoval jih je in molil, razlagal, jih ponavljal na pamet, ob Jezusu pa naleti na hladen tuš: Ti si učitelj v Izraelu in tega ne veš?!

Nikodem ne odneha. Rad bi razumel. Je vse, kar je do sedaj verjel in učil, prazno? Je njegova vera napačna? Saj je vendar Abrahamov potomec. Jud je in živi pravično, torej bo deležen nebes. Ne more biti drugače. Po Jezusovo pa se mora ponovno roditi. Zaveda se, da se nihče ne rodi sam iz sebe. Rojen je, deležen je življenja po posredovanju staršev – in še starša nimata v posesti življenja. Življenje je dar, čisti dar od Boga, in jasno je, da je nezaslužen. Nikodemu se ob Jezusu odpirajo obzorja. Nadaljuje se prizor, ki se je začel ob 12-letnem Jezusu. Farizeji strmijo in se čudijo. Nikodem se čudi in srce se mu ogreje. Jezus ga popelje na pot skozi zgodovino odrešenja. Kakor učencema na poti v Emavs mu nežno razsvetli bojazni srca. Pripelje ga do osi veselega oznanila. Nikodem ne bo pozabil vrstic psalmov. Ne bo preziral tore, toda vrstico 3,16 bo prepevalo srce: Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje.

Če on ni prišel, da bi sodil, potem tudi sam nimam več želje, da bi spreminjal in spreobračal svet.

Norost Božje ljubezni. Zaradi ljubezni obstajam. Ne bom več verjel kaj drugega. Nisem tako naiven, da bi verjel, da si zaslužim, da sem, in nisem tako pobožen, da bi verjel, da sem sad naključja. Krhek sem, majhen, ubog, pa vendar sem že od malega ljubljen in ljubim. In bolj ko ljubim, bolj sem srečen in močan. Več ko je ljubezni, več je življenja in v tej Božji moči se tudi moja noč Nikodema začne svitati v predanost Njemu. Ne z močjo in ne z znanjem, ampak z ljubeznijo. Če on ni prišel, da bi sodil, potem tudi sam nimam več želje, da bi spreminjal in spreobračal svet.

Ko je Nikodem odhajal, je potolaženo srce prekipevalo od hvaležnosti; morda ob vrsticah Jeremije: Iskali me boste in me boste našli. Ko me boste iskali z vsem srcem, se vam bom dal najti.