Izreči se, pogovoriti pomeni:

Reči »da« braniteljem Ukrajincem in »ne« napadalcem Rusom,

uperiti orožje besede zoper vojno od Harkova do Lvova, od Odese do Černobila,

usmeriti begunce k ljudem, ki jih bodo sprejeli,

zajeziti divjanje srditih spopadov,

sesti za pogajalsko mizo in se dogovoriti, kako končati to vojno in kako po njej,

da bosta Rus in Ukrajinec spet »brata« (kdaj sta nazadnje zares bila?),

meja med njima ločnica: do sem smem, naprej pa ne;

zavedati se: to je moje, to je pa tvoje,

tujega si lastiti ne smem.

Reči »ne« pohlepu po njem.

Tudi drugi imajo pravico do svojega:

do doma, vrta, potoka ob njem, poti do gozdiča,

razcvetele češnje in njenih plodov,

se ljubiti in moliti na toplem,

brezskrbno popiti kavo v bistroju,

prebrati dnevni časopis na klopci v parku,

peljati psa na sprehod,

pobožati konja in z njim po kozaško oddirjati do Pripjata ali Donecka,

sejati in žeti, pasti čredo konj v stepi.

Vse to ni kar tako, samo od sebe.

Vse ima svoj smisel.

Načrtovanje in pobiranje (obiranje) plodov in sadov.

Tudi tistih nekaj metrov iz upokojenskega doma do cerkve in groba sorodnikov.

Duhovnikovega Introibus ad altarem Dei

in ministrantovega zvončkljanja,

solo zapete Ave Marie in zborovskega petja,

kazanja s prstom na zemljevid Zaporožja in včerajšnjega Donbasa,

dviganja rumeno-modre zastave s pšeničnim klasom na drog.

Vse to je tvoja in moja domovina, moj slovanski brat.

Kijevska Rus.

Dnipro, Donava, Drava …

Kijev – mati vseh ukrajinskih mest.

Moja zemlja in rod.

Moja usoda.

Kraj, kjer sem se rodil,

pustil sledi,

me bodo zagrebli v černozjom,

v gomilo zasadili križ,

ker vedo: to je moje znamenje!

Nekoga drugega pa puška in pok.

Tudi to je govorica teh dni.

Putina, Rusije in odgovor Ukrajincev na ruski napad.

Moj mora biti: MIR, LJUBEZEN, SOČUTJE, POMOČ.

Odgovor s Kalvarije Kristusa in kristjanov skozi stoletja.

Ne z mečem, topom, raketo.

UNIČENJEM, SMRTJO, SOVRAŠTVOM.

»Kdor prime za meč, bo z mečem pokončan.«

Tako je na koncu vedno bilo in bo.

Potoki gorja in morje krvi,

nad njim pa hehet:

Spet sem vas uspel pretentati.

Jaz, oče laži,

vi, bedaki, ker mi sledite.

Še je prostor tu doli.

Še boste prihajali k meni,

ker niste vredni drugega, kot prezira in kazni za povzročeno gorje,

niste rekli »da« NJEMU, ki vas je rotil: Na križu sem umrl za vas,

da vam ne bo treba za večno umreti,

povzročati gorja,

biti enak z njimi, ki so me pribili na sramotni tram.

Vi pa ste šli in postavili nove.

Zato boste trpeli in nazadnje umrli na njih.

POGUBITELJI, POGUBLJENCI. VEČNI OSMOLJENCI.

Sejalci zla z Vzhoda, kjer je nekdaj prisvetila Luč.

Kje je zdaj »Ex Oriente Lux«?

Putinove horde so jo zatemnile,

ogenj, prah in pepel in ruševine za njimi,

čort, ki se je strgal z verige,

in tisoče mrtvih.

Kdo bo plačal za to?