Noel Curran je direktor Evropske radiodifuzne zveze (European Broadcasting Union/EBU), ki trenutno združuje 74 radijskih in televizijskih postaj iz 54 evropskih, severnoafriških in bližnjevzhodnih držav. Sedež organizacije je v Ženevi. Curran je za spletni portal Vatican News spregovoril o izzivih javnih medijskih služb v obdobju koronaepidemije. Po njegovih besedah je dobro časnikarstvo ogroženo na številnih področjih, vendar lahko preživi to »obstreljevanje« z vseh strani in ob tem celo uspeva.

Med epidemijo je »časnikarstvo v javnih medijih postalo temeljnega pomena za obveščanje javnosti na področju splošnih informacij in informacij o zdravstvenem stanju, ključno za primeren vpogled v trenutne razmere in njihovo analizo. Ljudje so bili s pomočjo medijev ustrezno obveščeni, in kar je še pomembneje, mediji so jih ohranjali pri življenju«. To so besede direktorja EBU, ki je v pogovoru za vatikanske medije osvetlil svoj pogled na prihodnost časnikarstva v luči epidemije ter pojasnil, zakaj bodo informacije vedno ključnega pomena za splošni blagor in napredek demokratičnih družb.

Pred kratkim ste dejali, da je časnikarstvo ogroženo. Kateri so po vašem mnenju največji izzivi sodobnega časa glede dostopa do dobrih informacij in kakovostnega časnikarstva?

Menim, da je izzivov veliko in so večplastni. Ključen je celoten digitalni krog informacij, ki krožijo 24 ur na dan in 7 dni na teden, pri tem pa so pomembne čim hitrejše objave. To predstavlja velik izziv, ker nekateri časnikarji pogosto nimajo dovolj časa za podrobno raziskavo teme, o kateri poročajo. Zanašajo se na iste vire in tudi to je po mojem mnenju izziv. Pravi izziv je ustrahovanje časnikarjev, pa tudi globalni igralci: dejstvo, da sta danes tolikšna moč, tolikšen vpliv zgoščena v le nekaj večjih mednarodnih organizacijah. In menim, da je resnični izziv moč teh globalnih tehnoloških podjetij, ki igrajo vlogo vratarjev … To je resnični izziv za časnikarstvo v sodobnem svetu.

Gotovo se zavedate, da so mediji deležni veliko negativnosti, toda, kot ste dejali, je časnikarstvo med epidemijo igralo zelo pozitivno vlogo, predvsem javne medijske službe. Kako lahko to ohranimo?

Mislim, da je vredno ponoviti, kakšno vlogo so odigrali javni mediji, predvsem v obdobju epidemije. Postali so osrednja točka za celotno prebivalstvo: ljudje so se tam izobraževali, iskali informacije, podatke o zdravstvenem stanju. To moramo ohraniti, kajti mediji so v tem primeru služili tako mlademu kot staremu občinstvu. To bi lahko ohranili tako, da se vprašamo: »Na kakšen način se razlikujemo od drugih? Kaj nam prinašajo javni mediji, česar drugod ne dobimo?« Gre za raznolikost vsebin, ki jih ne vodita zgolj gledanost in komercialni dobiček, pač pa javni interes, potreba po oskrbi javnosti z več izobraževalnih vsebin in več informacijskih programov.

Dobro časnikarstvo je ogroženo na številnih področjih, vendar lahko preživi to »obstreljevanje« z vseh strani in ob tem celo uspeva.

Prepričani ste, da sta raziskovalno časnikarstvo in mednarodne vesti temeljnega pomena in da morajo javne medijske službe vlagati na obe področji. Zakaj se Vam to zdi tako pomembno?

Zdi se mi pomembno, da kot javno financirani mediji vlagamo v raziskovalno časnikarstvo, kajti deležni smo odzivov, vidimo, kaj je skupno dobro, vidimo, kako to vpliva na javnost po vsej Evropi, kako ljudem daje vpogled v svetove, za katere niti niso vedeli, da obstajajo. Kar se tiče mednarodnih novic, te so drage – Radio Vatikan opravlja čudovito delo s tem, ko ljudem prinaša vesti z vsega sveta -, toda številne medijske organizacije tega ne počnejo. Mednarodne novice so običajno ena prvih stvari, ki jih skrčijo, ko se manjšajo proračuni, in po mojem mnenju je to za javne medijske službe velika napaka, kajti gre za eno od tistih stvari, po kateri se razlikujemo od drugih medijev: koliko vlagamo v mednarodne novice in pokrivanje mednarodnih dogodkov. Del naše obveznosti do javnosti je, da se ozremo onkraj sebe in svet prinesemo svojemu občinstvu, kjer koli že to je.

Papež Frančišek v svoji zadnji poslanici za svetovni dan sredstev družbenega obveščanja ugotavlja, da nič ne more nadomestiti opazovanja stvari z lastnimi očmi, in poudarja, da morajo časnikarji »ven, na ulice«. Kako je to mogoče v medijskem okolju, ki ga, kot pravite, vse bolj obvladujejo digitalne platforme?

Po mojem mnenju besede papeža Frančiška o »izhodu na ulice« lahko delujejo na več načinov. Eden od njih je, da gremo dejansko ven in se srečujemo z ljudmi, ki jih obveščamo, z vsem občinstvom, da smo med njimi, na isti ravni. Drugi pa je, da premišljujemo o njih, v okviru svojega dela. Zagotoviti moramo, da bomo imeli delovno silo, ki odseva širšo družbo, pa naj gre za vprašanje rase, spola ali družbenega ozadja. Zame fraza »oditi na ulice« učinkuje v dve smeri: da gremo ven, poročamo s terena, prisluhnemo temu, kar se dogaja (in to počne veliko naših ljudi), obenem pa tudi, da v naših organizacijah premišljujemo o zunanjih dogodkih, o raznolikosti, ki jo danes opažamo v svojih občestvih.

Kako bi mladim – generaciji družbenih omrežij, milenijcem – pojasnili pomen časnikarstva za njihovo prihodnost, za njihova življenja? Kako bi študenta prepričali, da je v časnikarstvo vredno vlagati?

Mladim bi rekel, kako vse raziskave kažejo, da nepregledne množice mladih dostopajo do družbenih omrežij, do tehnoloških podjetij, medtem ko razmeroma majhno število mladih zaupa temu, kar prebere. Do podatkov torej dostopajo, vendar jim ne verjamejo, ne zaupajo! Rekel bi jim, da profesionalno časnikarstvo omogoča zaupanje v zapisano besedo. Ali ne bi bilo čudovito, če bi do novic in drugih vsebin lahko dostopali prek spleta, obenem pa vsemu zapisanemu zaupali? Tega namreč danes ni. Zato so se mladi v zadnjem letu dni obračali na nas, kakor pač so, zdaj pa jim moramo mi ponuditi roko in jih obdržati v svoji bližini.