Film osvetljuje stoletni sen slovenskega naroda, da bi bili samostojen in suveren narod. Skozi intervjuje, arhivske posnetke ter kratke igrane prizore skozi oči sleherne Slovenke in Slovenca odkriva nastanek slovenske države.

Film osvetljuje obdobje med letoma 1987 in 1991 skozi prizmo slovenske družine, ki se znajde v različnih dogodkih tistega časa.

Izvršni producent filma Alen Prelesnik je za STA povedal, da film osvetljuje obdobje med letoma 1987 in 1991 skozi prizmo slovenske družine, ki se znajde v različnih dogodkih tistega časa. Igrani del je podprt z intervjuji oziroma pripovedmi prič, bodisi novinarjev bodisi udeležencev zgodovinskih dogodkov, tudi spopadov. Vse skupaj je prepleteno z bogatim arhivskim materialom iz arhiva RTV Slovenija, pa tudi Muzeja novejše zgodovine Slovenije in Foto agencije Bobo.

V igralski zasedbi so Ivo Ban, Luka Žerdin, Ana Lu Lamut, Sara Gorše, Gašper Lovrec, Ivan Vastl in Domen Blatnik. V dokumentarnem delu pa film prinaša 25 pripovedi: vse so posnete v prostorih Cankarjevega doma, ki je ob teh zgodovinskih dogodkih odigral ključno vlogo, od stavke 5.000 delavcev Litostroja leta 1987 do novinarskih konferenc leta 1991.

Ustvarjalci filma so pred kamero povabili ljudi, ki jih ob prvi omembi ne povezujemo z eno ali drugo politično opcijo.

Pripovedujejo tako ljudje, ki so širši javnosti znani, saj so navzoči že ves čas, kot tudi tisti, ki so bili takrat dejavni v različnih vlogah. Zvrstijo se imena, kot so Manca Košir, Ljerka Bizilj in Rosvita Pesek, pa tudi Jasna Čuk Rupnik, ki je danes uveljavljena zdravnica, tedaj pa je v zdravstvenem domu oskrbela ranjence. Med intervjuvanci so med drugim še Alenka Puhar, Peter Jambrek, Tone Partljič, Tomaž Kladnik, Alojz Šteiner, Slavko Kmetič, Ivo Jevnikar in Boštjan Kocmur.

Kot je povedal Prelesnik, so pred kamero povabili ljudi, ki jih ob prvi omembi ne povezujemo z eno ali drugo politično opcijo. Želeli so, da je v središču pozornosti zgodba, da se gledalec prepusti tedanjim dogodkom skozi oči posameznikov, ki so jih doživeli. Njihove zgodbe se na določenih točkah dopolnjujejo, nekatere tečejo vzporedno, nekatere si na neki točki morda tudi nasprotujejo. »Želja filmskega dokumenta je, da gledalca povabi k obravnavani temi ter v njem morda vzbudi željo po dodatnem raziskovanju,« tako Prelesnik.

Želja filmskega dokumenta je, da gledalca povabi k obravnavani temi ter v njem morda vzbudi željo po dodatnem raziskovanju. (Alen Prelesnik)

Po njegovih besedah je film nastajal z mislijo, da se določeno število Slovenk in Slovencev dogodkov niti ne spominja, kaj šele, da bi jih poznali. Tudi uporabljen arhivski material je tak, ki ga še niso videli v večini dokumentarnih prizorov oziroma so ga, kot je dejal , »uporabili na drugačen način, služi kot drugačen vzvod, morda kot zaslomba za kakšno drugo temo«.

Film je nastal v produkciji Studia Siposh in s podporo Slovenskega filmskega centra (SFC), in sicer v okviru javnega razpisa SFC za sofinanciranje realizacije na področju slovenskega filma v počastitev 30. obletnice razglasitve in obrambe samostojne Republike Slovenije. Kot je še povedal Prelesnik, je film nastajal letos pozno poleti in jeseni.