Naslednje leto bo minilo 70 let od ustanovitve koncentracijskega taborišča v nekdanji kočevarski vasi Ferdreng – taborišča, v katerem so komunistični oblastniki s prisilnim delom in neštetimi načini poniževanja trpinčili na stotine deklet in žena, tudi redovnic, in sicer samo zato, ker se ideološko niso prilagodile nasilnemu totalitarnemu režimu. Njihovo trpljenje bi po namerah storilcev moral biti za vedno izbrisano, a izjemna pričevalna moč preživelih taboriščnic je zlomila zaroto molka in resnico o zločinih ohranila v spomin in opomin ljudem našega časa. To je tudi osrednji namen slovesnosti, ki od praga slovenske demokratizacije do danes vsako drugo septembrsko nedeljo opozorijo na presunljivo ferdenško zgodbo.


Letošnje slovesnosti so se udeležile tri nekdanje taboriščnice: Dragica Senica, Lidija Drobnič in Frančiška Perušek.

Tudi letos je bilo tako, ko so se 9. septembra pri maši na kraju, kjer je nekoč stala kapela Janeza Krstnika, in programu po njej ne le spomnili prestanega trpljenja, temveč ovrednotili njegovo očiščevalno moč za sedanji slovenski trenutek. A za to je najprej potrebno odpreti ušesa in srce resnici, k čemur je v mašnem nagovoru spodbudil kočevski župnik Damjan Štih.


Med mašnim nagovorom kočevskega župnika Damjana Štiha

Zakaj priti v Ferdreng? je bilo vprašanje, ki se je kot rdeča nit prepletalo skozi besede osrednjega govornika dr. Franceta Cukjatija, pisca odmevne knjige Slovenske podobe zla, v kateri je spregovoril o skrivnosti (predvsem komunističnega) zla in njegovih posledicah za slovensko družbo. Najprej iz spoštovanja slovenskih deklet, žena in mater, ki so šla skozi ferdrenški pekel ali končala v njem, je bil odgovor dr. Cukjatija: »Ne moremo jim odvzeti prestanega trpljenja. Z ničemer ne moremo tega gorja izbrisati iz spomina. Tudi s slepim molčanjem in brezvestnim zanikanjem se tega zločina ne da izničiti, kot da ga nikoli ni bilo. Žrtvi pa lahko omilimo bolečino s priznanjem resnice. Javno priznana in sprejeta resnica že sama po sebi pomeni žrtvi odrešenje, rablju pa obsodbo.«

V podobno smer je šel tudi razmislek Lidije Drobnič, nekdanje taboriščnice in pobudnice spominskih srečanj v Ferdrengu. Uvideti je treba, zakaj kot narod postajamo duhovni invalidi, brez zgodovinskega spomina, brez pravega občutka za resnico in pravico, zaznamovani s strupom izključevalne politike. Vse to je posledica nerazčiščene preteklosti, kar se ta čas morda najbolj povedno kaže ob problematiziranju pogovora, ki ga je na TV Slovenija novinar dr. Jože Možina pripravil z zgodovinarjem dr. Jožetom Dežmanom. »Vsebina intervjuja je bila pravzaprav le skupek o vsem do sedaj napisanem ali povedanem o zločinski dejavnosti komunistov v času revolucije in po njej,« je bila jasna Lidija Drobnič, o tem pa se lahko seznani vsakdo že denimo skozi sodbo ustavnega sodišča, ki je preprečilo poimenovanje ene izmed ljubljanskih ulic po Titu kot simbolu nekdanjega nedemokratičnega režima – režima, ki je leta 1949 v iskanju notranjega sovražnika ustanovil koncentracijsko taborišče v Ferdrengu.

Zakaj ta bestialnost komunistične oblasti?

Govor dr. Franceta Cukjatija na slovesnosti v Ferdrengu

Smo na enem od številnih slovenskih krajev, kjer se je po koncu druge svetovne vojne živo razodela tako imenovana »osvoboditev«, kakršno nam je podarila komunistična revolucija pod krinko NOB-ja. Tu v Verdrengu je revolucionarno zlo poniževalo in trpinčilo slovenska dekleta in žene. Preživele znajo še danes povedati, da je bilo trpljenje v tem slovenskem komunističnem taborišču mnogo hujše kot v nemških nacističnih taboriščih.


Dr. France Cukjati

Žeja, stradanje, fizično izčrpavanje, skrajno poniževanje, vse to pa se ne da primerjati s težo absurda, ki se je zgrnil nad taboriščnice. Zakaj to trpljenje? Zakaj to razosebljenje? Zakaj popolno izničenje? So bile zločinke? So ogrožale komunistično oblast? Bodo lahko še kdaj videle svoje domače? Svoje otroke, svoje starše? Zakaj ta bestialnost komunistične oblasti nad nemočnim, izčrpanim, zdesetkanim narodom, ki nikogar ne ogroža in želi le živeti?

Ta brezciljnost, brezvzročnost, nerazumljivost je spremenila vse tiste surove okoliščine taborišča v peklensko trpljenje. Če veš, zakaj trpiš, kaj te čaka in kako dolgo boš trpel, postane trpljenje namreč nekako znosnejše. A takratna revolucionarna pobesnelost ni dala niti slutiti kakršnegakoli normalnega smisla. Tudi mi – 70 let kasneje – ne razumemo, kako je bilo to mogoče? Kakšni so bili to ljudje, ki so to počeli? Kakšna je bila to oblast, ki je celo govorila, da je tako imenovana »ljudska« oblast?

Stvari, ki človeka ali narod tako prizadenejo, pa tako človek kot narod ne more in ne sme mimo njih, dokler jih ne predela in razume. Tudi zato smo danes tu. Bolj se bodo dediči revolucije trudili, da narod izbriše iz spomina vse nesmiselno in nerazumno povzročeno gorje, bolj bomo čutili potrebo in dolžnost, da ohranjamo spomin.

Najprej iz spoštovanja slovenskih deklet, žena in mater, ki so šla skozi ta pekel ali končala v njem. Ne moremo jim odvzeti prestanega trpljenja. Z ničemer ne moremo tega gorja izbrisati iz spomina. Tudi s slepim molčanjem in brezvestnim zanikanjem se tega zločina ne da izničiti, kot da ga nikoli ni bilo. Žrtvi pa lahko omilimo bolečino s priznanjem resnice. Javno priznana in sprejeta resnica že sama po sebi pomeni žrtvi odrešenje, rablju pa obsodbo.

Tu smo tudi zaradi nas samih, ki se zavedamo narodne tragedije in nočemo postati neobčutljivi za krivice in trpljenje drugih. Nočemo pozabiti! Nobelov nagrajenec za mir Elie Wiesel je preživel Auschwitz in Buchenwald. V svoji knjigi Noč opisuje, kako so nacisti z odraslima obesili še otroka, ki je bil prelahek, da bi se vrv zategnila, zato je še dolgo umiral pred očmi taboriščnikov. Ob sprejemu Nobelove nagrade je rekel:

»Zdaj se fantič obrača name: 'Povej, kaj si storil z mojo prihodnostjo? Kaj si storil s svojim življenjem?' In odgovoril sem mu, da sem poskušal. Da sem poskušal ohranjati pri življenju spomin, da sem se poskušal boriti proti tistim, ki so hoteli pozabiti. Kajti če pozabimo, smo krivi, smo sostorilci.«

Tako Nobelov nagrajence Elie Wiesel.

Tu pa smo tudi in predvsem zaradi slovenskega naroda. Zločin, ki je sredi prejšnjega stoletja opustošil slovenske dežele, je bil nepredstavljivo globok in obsežen. Tak zločin pusti za sabo usodno in dolgotrajno pohabljenost ljudstva. Nobeno skrivanje, nobeno potiskanje v podzavest, nobena zapoved molka, ne more niti ublažiti bremena, ki narod dolgoročno pritiska k tlom.

Ko je Gospod vprašal Kajna: »Kje je tvoj brat Abel?«, se je Kajn sprenevedal: »Ne vem,« je odgovoril. A Gospod mu je naravnost rekel: »Kaj si storil? Glas krvi tvojega brata vpije iz zemlje k meni.« Tudi slovenski Kajn je trdo postavljen pred zid. Nobena prepoved razkrivanja resnice ga ne more osvoboditi. Bolj se bo tajilo in preganjalo tiste redke novinarje, ki si upajo resnico spustiti v javnost, bolj bo kri naših bratov vpila v nebo.

In mi smo tu, da ohranjamo resnico pri življenju. Bolj se postrevolucionarne sile trudijo, da bi resnico ponovno zakopali, zazidali, nepredušno zaprli, bolj moramo ohranjati vsaj priprta vrata do resnice, kajti »edino resnica nas bo osvobodila«. To so tudi edina vrata do sprave, vrata do ozdravljenja našega naroda.

S tem, ko prihajamo v Ferdreng, Kočevski Rog, na Teharje, k Hudi Jami …, pa tudi simbolno rušimo mit NOB-ja, rušimo laž vseh laži, tisto laž, ki je nesmrtna duša tudi in predvsem slovenskega komunizma. Šele tisti trenutek, ko ne bomo več živeli v laži, bomo lahko rekli, da je konec komunizma in konec tranzicije. Ko ne bo več dirigirano orkestrirane laži v osrednjih medijih in ne bo več histeričnih napadov na pričevalce resnice ter bo tudi resnica našla prosto pot v javnost, bo konec ujetosti in pohabe slovenskega naroda.

Današnji Ferdreng pa ni namenjen samo spominu, sočutju in lajšanju bolečine, ampak tudi osvoboditvi in ozdravljenju našega naroda. Gre za resnico, ki edina odpira pot do državotvorne sprave. Gre za boleč a tudi dragocen spomin, ki nudi še bolj dragoceno sporočilo za bodočnost slovenske države. Bilo bi usodno za narod, če bi zanemarili ta spomin in zavrgli svoje boleče zgodovinske izkušnje.

Pred sedmimi leti je ob Vseevropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov pokojni prof. dr. Jože Trontelj na Ptuju med ostalim rekel:

»Spomin na grozljivo deviacijo 20. stoletja moramo sprejeti kot neločljiv del naše dediščine. Sprejeti ga moramo kot silen etični opomin. Ne bo nam odpuščeno, če bomo ta del naše zgodovine kar tako – ne dovolj pregledan, neovrednoten – izrinili iz naše zavesti. Z menjavo generacij se bodo vojne in povojne izkušnje iz zgodovinskega spomina Evropejcev porazgubile, s tem pa bo zapravljeno tudi njihovo silovito katarzično etično sporočilo. To bo še zadnje hudodelstvo nad pobitimi.«

Tako pokojni prof. dr. Jože Trontelj.

Ne vem, kaj bi on rekel danes, ko dobiva ideološka nestrpnost nov zagon in hoče z vsemi sredstvi ponovno doseči, da bi »ta del naše zgodovine kar tako – ne dovolj pregledan, neovrednoten – izrinili iz naše zavesti.« Morda bi nas le pomiril, da so minili časi, ko se je resnico lahko uspešno prikrivalo in prepovedovalo. Ob tem pa bi nas gotovo tudi spodbudil, da vsako izpoved človeka, ki je šel skozi pekel komunistične revolucije, sprejmemo in spoštujemo kot »katarzično etično sporočilo«, kot dragoceno zdravilo za bolno razdeljen in pohabljen slovenski narod.

Fotografije: Bogomir Štefanič