Danes je bila v cerkvi prilika o ženi, ki se je dotaknila Jezusovega plašča, da bi ozdravela. To je storila skrivaj, ker jo je bremenila zavest o lastni nečistosti, ki je veljala za ženske, ki so krvavele. Ko Jezus vpraša, kdo se ga je dotaknil, rečejo apostoli: Kako naj vemo, ko pa vsi pritiskajo nate. In potem je duhovnik v pridigi dejal, da smo to mi, ki mnogokrat pritiskamo nanj, hočemo nekaj na silo, ker naša vera ni dovolj močna. Ne znamo prositi. V hipu mi postane hudo, ker prepoznam sebe in svojo nepravo molitev. Ko se zavem, da je ta molitev iskrena in prihaja iz globine srca samo takrat, kadar nekaj potrebujem, ko me nekaj muči in to težko prenašam. Spominjam se dni, ko sploh nisem mogla moliti, ko se mi je zdelo, da Bog noče, da stojim pred njim in mu nekaj pripovedujem. Jaz pa sem vedela, da nimam kam, da moram moliti. Prosila sem svojo prijateljico, da je brala akatiste (to so molitve svetnikom in Mariji, zahvalne in obenem prosilne).

Vaja hrepenenja