Sem vesela babica in se še posebej veselim, ker bom kmalu povila tretjega vnuka. Moja največja želja je nagovoriti tiste, ki so ali bodo v podobni preizkušnji, kot sem bila jaz, ko sem naredila splav, naj tega ne naredijo. Ker na duši pusti globoko rano, ki se dolgo in težko zdravi.

Nekaj let po ločitvi in dveh šoloobveznih sinovih sem zelo zahrepenela po družini in toplem ognjišču, kjer bi bili ljubezen, spoštovanje, sprejetost, odpuščanje, medsebojno razumevanje, ki ga v družini in zakonu nisem imela. Zgodilo pa se mi je, da sem po kratkem poznanstvu in enkratni strasti nepričakovano zanosila. Oče nerojenega otroka je bil iz Avstrije in se ne bi videla več. Prišla sem v zelo hudo stisko kot samohranilka brez preživnine, z minimalno plačo, hodila sem v dve službi in večkrat delala pozno v noč, da bi preživela družino. Bilo pa me je tudi sram. To sem povedala samo eni prijateljici. Istočasno sem spoznavala moškega, ki je bil pozoren, prijazen in ljubeč, otroka sta ga sprej...