Jutro za jutrom, devet let odklepam cerkev Marijinega prikazanja v Strunjanu. Pogled vsakič obstane na oltarni sliki (F. Valerio, 1520). Marija sedi na ruševinah cerkve in posluša. V noči med 14. in 15. avgustom 1512 čuvaja vinogradov Janez Grandi in Peter Zagrebčan zagledata svetlobo in pomislita, da gre za požar. Pohitita in ugledata Ženo v belem, ki sedi, posluša in pokaže, kje naj ji zgradijo cerkev. Hitro se razve, sledijo zaslišanja in mestni svet v Piranu že 5. decembra odloči: gradili bomo cerkev Mariji od prikazanja. 500 in več let romajo k njej z vseh strani. Danes se tudi jaz čutim romar med romarji, ko jo vsako jutro kličem zase in za družino človeštva. Ko odprem težka vrata, mi pogled seže čez morje. V duhu objamem svet in slehernega, ki mi je sestra in brat, izročam srcu Matere.

Marija prijoka na svet

Ob Njej se mi v podobah odpira knjiga življenja, njenega, mojega in vsakogar. Srečam se s stisko Joahima in Ane, ko nimata otrok. Takratna kultura n...