Veliki četrtek. Obed, umivanje, gostija, izdaja, zatajitev … Kako lepo, če nismo lačni. Če nam je kaj ponujeno po dobroti, brez obveze vračanja. Vse to Bog daje v milosti velikega četrtka.

Novo obzorje, začudenje nad Božjim dajanjem. Vsi bogovi po naših zamislih bi le zahtevali, Jezus pa samo daje. Hudo je, če obstanemo samo v tem elementu. Hrana, pijača, moda in ves materializem, ki nas tako hitro pogoltne in izpljune. Če obstanemo samo tu, v materializmu in egoističnih željah, nas lahko hitro okužijo tudi slabe lastnosti – kdo je večji … do aretacije. Tu nastopi Bog. On sam se pusti prijeti, da bi mi lahko zbežali. Kje sem pa jaz? Verjetno nekje med Judom, Pilatom, Petrom in množico, ki slepo sledi javnemu mnenju. Bežimo pred aretacijo, bežimo pred križem. V upanju, da bomo brezskrbno živeli v neizpolnjenih obljubah tega sveta. Iluzija.

Zdaj nastopi veliki petek. Tu je križ. Ne bomo mu ubežali. Veliki petek v moralni megli. Kaj je dobro in kaj ne? Veliki pritiski, da govorimo in sčasoma tudi mislimo o morali kot nemorali, o slabem in dobrem. Je to svoboda? Tako morda mislimo, toda tema velikega petka je vse močnejša.

Veliki petek v nasilju in vojnah. Koliko žrtev, pogledi otrok, ki hočejo samo živeti in biti ljubljeni? Koliko nemočnih ljudi gleda najdražje v največjem trpljenju, a ne morejo pomagati?

Veliki petek v boleznih, ozdravljivih in neozdravljivih. Kdo je kriv? S kakšno hitrostjo prelagamo odgovornost na Boga? Če si, Bog, reši se in reši nas. Toda pozabljamo, da je On tu. V velikem petku celotne zgodovine. Na križu skupaj z nami.

Koliko žrtev, pogledi otrok, ki hočejo samo živeti in biti ljubljeni?

Vse to doživljamo kot vrtiljak. Vedno znova novi problemi, nove vojne, potem ozdravljanje, toda spet nove bolezni. Končno sklenjen mir, pa spet nova vojna ali še ena. Kje je izhod? Kot da nas vsrkava temna brezizhodna stalnica trpljenja. Blizu je rešitev, pa je spet ni. Kam gledamo? Kje iščemo?

Po vseh neuspelih poskusih rešitve, ko je samo še slabše, se končno ozrimo v ulico, ki pa je, kot da bi bila slepa. Kot da nič ne daje, nič ne obljublja. To je ulica križa. Ne našega. Naš križ nas bo dokončno uničil ali pohabil. Njegov križ je izhod. Že davno, 2000 let zasajen v zemljo, da nam pokaže smer rešitve. Ne levo ali desno, ker bomo v istih stiskah, brez izhoda. Ampak navzgor, kjer On trpi na križu in umira.

Šele takrat bo malo miru. Zatišje pred nečim velikim in novim. Rešitve še ni, je pa obljuba in rahel občutek nečesa, kar ni naše. To je velika sobota. Tiho čakanje. Izraelci na poti v obljubljeno deželo niso prenesli čakanja. Hoteli so nazaj v suženjstvo, v veliki petek brez Božje pomoči.

Njegov križ je izhod. Že davno, 2000 let zasajen v zemljo, da nam pokaže smer rešitve.

Tisti, ki so vztrajali, pa so vstopili v obljubljeno deželo. V veliko noč. Ni še rešitve, še vedno je občutek vrtiljaka, toda s pogledom na križ vidimo. Toda ne vsi … Videli so ga, toda ne vsi ljudje. Ampak od Boga prej odbrane priče. Vedimo pa, da smo vsi odbrane priče, ustvarjeni za velikonočno veselje. Trpljenje ne bo končano. A končano ne bo niti Jezusovo trpljenje, ki je naša pot v veliko noč. Kako radi bi pričevali, da smo že v tem veselju, toda vemo, da trpljenja še ni konec. Ko pa bo, Jezus, daj, da bomo preko edine poti, poti križa, našli pot tvoje pomoči, ki je večno življenje in sreča.

Komentar je objavljen v velikonočni dvojni številki tednika Družina (13-14/2024).