Po mnenju škofa Hendricksa je evtanazija na nek način podobna splavu, saj povzroči enako globoke spremembe v miselnosti prebivalstva. Daje namreč občutek, da imaš lahko vse, kar si želiš, in kadar si želiš, tudi smrt. Dejansko pa je resnična težava, ki se skriva za evtanazijo, osamljenost.

Osamljenost je tista, ki življenju jemlje smisel, in ko nastopi bolezen, ljudje ne želijo biti v breme drugim. Zato se mnogi pogosto bolje počutijo, ko jih premestijo v centre za nego ali domove za ostarele, saj niso več sami, in zgodi se, da jih v takšnih razmerah pogosteje obiščejo sorodniki.

Zakon o evtanaziji predstavlja zelo hudo rano, zadano evropskemu humanizmu, saj se dotika nedoumljivosti človeškega življenja.

Miselnost evtanazije se še naprej krepi

Amsterdamski ordinarij v pogovoru za italijanski dnevnik Avvenire priznava, da se miselnost evtanazije še naprej krepi. Nizozemskemu parlamentu sta bila predložena dva zakonska osnutka, ki evtanazijo razširjata na najmlajše otroke, saj je danes dovoljena že od 13. leta dalje, in na ostarele, starejše od 75 let, ki ne trpijo za nobeno neozdravljivo boleznijo in niso na pragu smrti, ampak se preprosto počutijo utrujene. »Ne moremo trditi, da ti zakoni ne bodo sprejeti. Zavedam se, da je to izredno žalostno, toda takšna so dejstva. Individualizem v naši družbi je premočan. In na politični ravni ne bo ostrega nasprotovanja,« je prepričan škof Hendricks.

Škof zatrjuje, da je nizozemska Cerkev poskušala nasprotovati legalizaciji evtanazije. Škofovska konferenca je pred dvajsetimi leti potrdila absolutno načelo nedotakljivosti človeškega življenja in njegove vrednosti. Objavila je zbirko dokumentov, uradnih izjav in sporočil za javnost, ki jo je uredil kardinal Adrianus Simonis in iz katere je razvidno, kako je Katoliška cerkev na Nizozemskem vedno nasprotovala tej praksi in se borila, da ne bi bila uzakonjena.

Katolištvo na Nizozemskem je že v veliki meri izgubilo svoj pomen.

Škofje so od samega začetka obsojali tveganje, da bi evtanazija z leti lahko postala »nekaj običajnega«. Velike zasluge na tem področju ima kardinal Willem Eijk, ki je tudi sam zdravnik in izvedenec za bioetiko. Ko je bil zakon sprejet, ga je italijanski kardinal Ersilio Tonini označil za »zelo hudo rano, zadano evropskemu humanizmu, saj se dotika nedoumljivosti človeškega življenja«. Toda katolištvo je na Nizozemskem že v veliki meri izgubilo svoj pomen. Tam ni žive Cerkve že zadnjih 45 let. Le 45 odstotkov Nizozemcev se izreka za verne, zgolj dva odstotka katoličanov redno obiskuje cerkev.

Škof Amsterdama Johannes Hendricks: »Nizozemska nujno potrebuje verski preporod«. FOTO: Avvenire

Namesto prepovedi konkretni primeri

Duhovniki se na stanje v družbi odzivajo s svojim pastoralnim delom: prizadevajo si, da bi bili blizu vernikom in vsem, ki jih potrebujejo. Škof Hendricks pojasnjuje, kako v svojih pridigah vztraja pri človeških vidikih, saj morajo v nizozemski družbi po njegovem mnenju namesto prepovedi navajati konkretne primere: »Če želimo ljudem pomagati najti Kristusa, jih moramo pritegniti k Njemu in jim razložiti, da smo vsi ustvarjeni po Božji podobi.«

Škof vernikom pogosto pripoveduje zgodbo o Annie, gospe iz svojega rojstnega kraja Leidschendam: ko je bil še ministrant, ji je po maši v domu za ostarele v njeno sobo prinašal obhajilo, ker je bolehala za napredujočo multiplo sklerozo in je bila priklenjena na posteljo. Kljub temu je bila vedno vesela, pozitivna, vsi so hodili k njej in se ob njej bolje počutili. Kot pravi škof, »zakona o evtanaziji takrat še ni bilo, vendar sem prepričan, da si tega ne bi želela: želela je živeti, ne umreti«.

Mlade je treba naučiti stvarnosti bolečine in s tem njenega prenašanja, saj je bolečina del našega sveta v različnih oblikah ...

Visoka stopnja samomorov

O duhovnem stanju tega naroda priča tudi visoka stopnja samomorov. Po statističnih podatkih si življenje vsak dan vzame pet ljudi, k temu pa je treba prišteti še 189 samomorov s pomočjo. Pred meseci je za razburjenje poskrbel pretresljiv primer 28-letnega dekleta Elie, ki je bila od svojega desetega leta varovanka različnih ustanov: na podlagi duševnega zdravja je zaprosila za evtanazijo in ta ji je bila odobrena. Bila je zdrava, ljubka, inteligentna, toda osamljena in obupana.

Po besedah škofa Hendricksa je mlade treba naučiti stvarnosti bolečine in s tem njenega prenašanja, saj je bolečina del našega sveta v različnih oblikah: vojn, nasilja, bolezni, naravnih katastrof, večjih in manjših nesreč: »Vera lahko pokaže pot sprejemanja, podpore med brati in sestrami, razsvetljenja za druge, ko smo mi tisti, ki trpimo, tako kot Annie. Ne pa da pri tem spodbujamo željo po klicanju smrti na pomoč.«

Škof Hendricks priznava, da »Nizozemska nujno potrebuje verski preporod«.