Ugled Katoliške cerkve v Sloveniji so v zadnjem obdobju, tudi med verniki, načele zlasti spolne zlorabe in finančne mahinacije, po drugi strani pa Cerkev že dolgo ni imela takšnega vplivneža, kakršen je danes duhovnik Martin Golob, ali pa človeka, ki bi žel toliko simpatij tudi med nevernimi, kot je misijonar Pedro Opeka.

Za povrnitev kredibilnosti je poleg dobre komunikacije potrebna tudi jasna beseda. Diplomatski jezik, ki je všečen vsem in ki prinaša nevtralne razlage, je v današnjem času zgrešen. (župnik Tadej Ložar)

Tudi raziskava Ogledalo Slovenije, s katero družba Valicon dvakrat letno meri zadovoljstvo javnosti s splošnim stanjem v Sloveniji in zaupanje v inštitucije in poklice, že dlje časa potrjuje nizko zaupanje javnosti tako v Cerkev kot v duhovnike, vendar pa je zadnja opravljena raziskava marca letos nakazala rahel zasuk krivulje.

Vendar namen in poslanstvo Cerkve presega zgolj dejanja njenih posameznih udov. Najbolj enostavno je Cerkvi ali duhovnikom jemati moralno avtoriteto zgolj na podlagi posameznih grešnih dejanj.

Po njej si namreč Cerkev deli 22. mesto (s predsednikom vlade) med 29 merjenimi inštitucijami s sicer še vedno zelo nizko stopnjo zaupanja -44 (vodilna civilna zaščita ima stopnjo zaupanja +63, zadnjeuvrščene objave na družbenih omrežjih pa -80), vendar z opaznim pomikom navzgor za 5 točk tako v primerjavi z oktobrom lani kot marcem lani.

Duhovniki pa si delijo 24. mesto (s sindikalisti) med 27 vključenimi poklici s prav tako nizko stopnjo zaupanja -42 (vodilni gasilci in reševalci imajo stopnjo zaupanja kar +89, zadnjeuvrščeni politiki na splošno pa -84), vendar pa so si v primerjavi z letom prej (marec 2023) najbolj popravili zaupanje, za kar 12 točk.

Kaj vse vpliva na stopnjo zaupanja v Katoliško cerkev in duhovnike, jim verniki bistveno bolj zaupajo kot neverniki, kako naj si Cerkev spet povrne nekdanji ugled – o tem smo se pogovarjali s Tadejem Ložarjem, mladim župnikom s Homca, sicer pa precej dejavnim na družbenih omrežjih, zlasti na nekdanjem Twitterju (X).

Pogovarjali smo se s Tadejem Ložarjem, mladim župnikom župnije Homec, sicer pa precej dejavnim na družbenih omrežjih, zlasti na nekdanjem Twitterju (X).

Kateri faktorji najbolj vplivajo na zaupanje javnosti v Katoliško cerkev? Ali sicer Katoliška cerkev dobro in primerno komunicira z verno in neverno javnostjo?

Po mojem mnenju je kar nekaj dejavnikov, ki vplivajo na javno mnenje, tako v pozitivno kot negativno smer. Eden od njih so nedvomno načini podajanja informacij. Pogosto se pokaže »počasnost« pri podajanju informacij v javnost. V mislih imam posredovanje informacij od tistih, ki so v Cerkvi pristojni za tisk in medije. Včasih pridejo situacije, ki preprosto zahtevajo hitrejši odgovor na določena aktualna vprašanja. Sam zagovarjam premišljenost in preudarnost, vendar živimo v času, ko je treba včasih odgovoriti hitro. Opažam določene dobre in pozitivne premike na tem področju. Če se bomo vsi bolj naučili delati z mediji, tako klasičnimi kot sodobnimi, bomo prispevali k boljšemu odzivu javnosti. Ko smo pri hitrem odzivu, mislim, da visok ugled javnosti uživa delovanje Karitas, ki se vedno hitro odzove na aktualne potrebe. Temu smo bili priča tudi ob zadnjih poplavah, ko je bil v marsikaterem okolju Karitas med prvimi, ki je konkretno pomagal ljudem na terenu, kar je splošna javnost opazila in pokazala izjemno hvaležnost ter spoštovanje.

Svetli zgledi gotovo navdihujejo, celo krepijo vero, zato je prav, da se jih posebej izpostavlja, toda to ne pomeni, da bodo razni karizmatični duhovniki v kritičnih trenutkih kakšnega madeža reševali podobo Cerkve, drugim pa to ni treba.

Zakaj, po rezultatih raziskave sodeč, tudi nezanemarljiv delež vernikov ne zaupa Cerkvi in duhovnikom?

Ankete res kažejo izjemno majhno zaupanje javnosti v Cerkev in duhovnike. A mislim, da je treba pogledati širše. Sam osebno ne čutim nezaupanja pri rednih nedeljnikih ali tistih, s katerimi sodelujem na različnih področjih znotraj kraja mojega delovanja. Mislim, da konkretno stanje kaže na dosti bolj komplicirano resničnost. Zagotovo je nizko zaupanje moč pripisati splošnemu stanju v družbi, kjer na sploh institucije in njihovi predstavniki ne uživajo velikega zaupanja, zato tudi obstaja določen odpor do njih. Zanimivo je tudi, da nekateri ljudje izrazijo kritičnost do duhovnikov in Cerkve, po drugi strani pa so sposobni izpostaviti kakšno dobro izkušnjo s svojim domačim duhovnikom, morda celo škofom.

Vedno obstaja določena masa ljudi, ki jih moti vse, kar je povezano s krščanstvom, a Cerkev se bo morala v tej pluralnosti današnje družbe bolj zavedati, da čeprav njen glas ni enak kot pred stoletjem, je v današnjem času vendarle potreben.

Koliko na podobo Cerkve v javnosti vpliva Cerkev sama, koliko pa zunanji dejavniki, zlasti mediji?

Vsak ima svoj delež pri tem. Tako Cerkev sama kot mediji ali, bolje rečeno, mnenjski voditelji. Težko je oceniti razmerje, zagotovo pa pošten premislek Cerkvi ne bi škodil. Ne smemo biti le samoobtožujoči, vendar bi bilo pametno, da bi se iz preteklih napak, kot tudi vseh dobrih zgledov, kaj naučili.

Tadej Ložar je župnik Župnije Homec. FOTO: Tatjana Splichal

Kolikšno vlogo pri tem igrajo karizmatični prepoznavni duhovniki in redovniki (Martin Golob, Pedro Opeka …)? Kaj pa afere znotraj Cerkve? Odziv javnosti na afero Rupnik je pokazal, da pomemben del javnosti od Cerkve še vedno pričakuje, da je moralna avtoriteta …

V javnosti vedno odmevajo tako svetli zgledi karizmatičnih duhovnikov (primer Martin Golob, Pedro Opeka …) kot razne stranpoti in škandali (primer Rupnik). Priznam, da je izjemno težko nastopati kot neka moralna avtoriteta, če ti lahko vsak pokaže na madeže. Vendar namen in poslanstvo Cerkve presega zgolj dejanja njenih posameznih udov. Najbolj enostavno je Cerkvi ali duhovnikom jemati moralno avtoriteto zgolj na podlagi posameznih grešnih dejanj.

Ne smemo biti le samoobtožujoči, vendar bi bilo pametno, da bi se iz preteklih napak, kot tudi vseh dobrih zgledov, kaj naučili.

Svetli zgledi gotovo navdihujejo, celo krepijo vero, zato je prav, da se jih posebej izpostavlja, toda to ne pomeni, da bodo razni karizmatični duhovniki v kritičnih trenutkih kakšnega madeža reševali podobo Cerkve, drugim pa to ni treba. Za bolj pričevanjsko podobo Cerkve si moramo prizadevati vsi, tako kleriki kot laiki, in to najprej vsak na svojem področju in v svojem okolju, v katerem lahko realno deluje.

Včasih pridejo situacije, ki preprosto zahtevajo hitrejši odgovor na določena aktualna vprašanja. Sam zagovarjam premišljenost in preudarnost, vendar živimo v času, ko je treba včasih odgovoriti hitro.

Ali je še kakšna možnost, da si Cerkev ponovno povrne zaupanje in ugled, kot ju je imela nekoč? Kaj bi javno podobo Katoliške cerkve v bližnji prihodnosti najbolj popravilo?

Časa se ne da zavrteti nazaj. Nikoli več se ne bomo vrnili v stanje izpred druge svetovne vojne. Bolj bi morali delati na čim večji kredibilnosti. K temu smo povabljeni vsi, tako posvečeni služabniki Cerkve (duhovniki, redovniki, škofje) kot tudi verni laiki. Kredibilnost pa se gradi na dveh ravneh. Prvič, na ravni posameznih skupnosti (župnij …). Tukaj se lahko naredi veliko z vključenostjo v lokalno okolje. Poznam primere, ko se kakšen župnik vključi v lokalno prostovoljno gasilsko društvo, kulturno ali kakšno drugo društvo. Sam vidim to ravnanje kot spodbudo vernih laikov, da bi bolj samozavestno nastopali v javnem življenju. Obenem pa že na lokalni ravni lahko gradimo dobre odnose z oddaljenimi in celo nevernimi. Tako bi se ustvarjalo okolje, ki se ne bi balo Cerkve.

Sam osebno ne čutim nezaupanja pri rednih nedeljnikih ali tistih, s katerimi sodelujem na različnih področjih znotraj kraja mojega delovanja. Mislim, da konkretno stanje kaže na dosti bolj komplicirano resničnost.

Druga raven pa je podoba Cerkve, ki jo krojijo naši pastirji, torej naši škofje. Za povrnitev kredibilnosti je poleg dobre komunikacije potrebna tudi jasna beseda. Diplomatski jezik, ki je všečen vsem in ki prinaša nevtralne razlage, je v današnjem času zgrešen. Ne gre za to, da bi morali biti všečni. Kolikor se pogovarjam tudi z ljudmi drugačnih nazorov in celo oddaljenimi kristjani, jih pri Cerkvi ne moti toliko vsebina njenih stališč. Z nekaterimi se strinjajo, z nekaterimi ne, največkrat pa pogrešajo jasno besedo in odločen glas. Vedno obstaja določena masa ljudi, ki jih moti vse, kar je povezano s krščanstvom, a Cerkev se bo morala v tej pluralnosti današnje družbe bolj zavedati, da čeprav njen glas ni enak kot pred stoletjem, je v današnjem času vendarle potreben.