Italijanka Nives Meroi in beneški Slovenec Roman Benet sta leta 2017 osvojila še zadnji, štirinajsti osemtisočak, Anapurno. S tem sta postavila rekord: sta prvi par in prva naveza na svetu, ki se je skupaj povzpela na štirinajst zemeljskih osemtisočakov, in to brez dodatnega kisika in brez pomoči visokogorskih nosačev.

O tej zadnji izkušnji govori potopisna pripoved Let plašnega krokarja. Med vzponom ju je večkrat obiskal krokar, ki v delu postane simbol svobode in prostosti, pravo nasprotje alpinistom, ujetih v krog odvisnosti od zunanjih dejavnikov ter naravnih sil.

Visoko na nebu ju je s širokimi zamahi peruti v letu dohitel on, plašni krokar. Tako sta ga poimenovala. »Oh! Ti, ki jih poznaš, pokaži nama vrata, kjer se vstopa!«
Po tednih potrpežljivega čakanja, vzpenjanja in vračanja, iskanja in bojev s snegom, mrazom in vetrom se je boginja izobilja vdala plezalni ekipi in ji podarila dragoceni vzpon, s katerim sta Nives in Roman zaokrožila ogrlico vseh štirinajstih vrhov, na katere sta se povzpela skupaj. Korak za korakom, z lastnimi močmi in s svojimi pljuči.

Narava nas naredi iskrene

Krokar, skrivnostni vladar visokogorja, glasnik gore in vsevedni vodnik, je s ptičje perspektive in z varne razdalje opazoval nevarno dogajanje pod sabo. Obvladovanje zračnih mas in vetra, ki ga uporablja za svoje letenje, mu služijo za preživetje. Nives, ki ga je opazovala, je njegove geste, usklajene s svojim namenom, doživljala kot »pravo eleganco in harmonijo. Čisto lepoto, ker gre za bistveno.«

V najvišjih stenah sveta človek pač lažje pogleda najgloblje vase in se sprašuje o življenjsko najpomembnejših stvareh. Narava nas naredi iskrene. Z leti plezalnih vzponov se je nakopičilo bogastvo moči, miru in zaupanja, telo je navajeno ekonomičnih gibov, ki se prilegajo namenu, misel pa pozorno posluša sporočila, ki jih daje telo.

Zdi se, da je prav ta ubranost vzgib do tako velikega uspeha dvojice, pri kateri za delitev dela ni treba besed, ampak je dovolj že odmev misli. Spoznavamo golo ljubezen do gora, pisateljica pa razodene tudi realizem arogance alpinizma, ki ga poganja denar.

Delo se uvršča med arhetipe sublimnega, živost naracije v bralcu vzbuja vznemirjenje, pisateljica pa nam v steni odstre tudi najgloblje kotičke svoje duše, ko tudi strah sprejme kot dragocenega popotnika. Lepota namreč ne neha vabiti.

Vanda Šega: Polovica dvojine

Celjska Mohorjeva družba je izdala knjigo Vande Šega Polovica dvojine.

V lepem zgodnjepomladnem dnevu se svet zdi skoraj popoln. A že trenutek zatem prometna nesreča usodno razdeli čas na dneve prej in potem. Liza pri šestih letih izgubi svojo dvojčico Eli.

Senca izgube se od tistega trenutka vleče skozi vse njeno življenje. Kot da se je zataknila v ranjene družinske odnose, s samo enim krilom ne zmore zares poleteti. Bo zmogla nova generacija sešiti platno v celotno sliko?

Liza je lepa in uspešna, čeprav v sebi globoko ranjena mlada ženska. Ob ljubeznivem in predanem očetu ter rahlo odtujeni materi v obilju ljubljanskega meščanskega sveta sestavlja drobce svojega življenja v smiselno celoto. Trenira atletiko, ukvarja se z glasbo, uspešno doštudira in si zgradi zavidljivo kariero.

Na svoj način jo zaznamuje partnerstvo z nasilnim košarkarjem in po spletu naključij nazadnje ostane sama z deklico, ki je preprosto brez očeta. Medtem ko Liza potuje med bolečimi otoki svoje osebne in družinske preteklosti, njena hči Kim odpluje na odprto morje zamere, jeze in osebne neizpolnjenosti.

Svojo celovitost deklica išče v fantazijski podobi manjkajočega očeta. Liza ji tega s svojim večnim občutkom polovičnosti in nezadostnosti ne zna dati. In usodni vrtiljak se zavrti.

Avtorica poetično občuteno v fascinantno zgodbo splete resnične življenjske dogodke. Prav to spoznanje nas ob presenetljivem koncu pusti odprtih ust. Kar namreč ena generacija uspešno potiska za špansko steno, druga toliko bolj teatralno potegne na plano.

V resnici namreč ničemur ni mogoče zares ubežati. Še najmanj samemu sebi in svoji preteklosti.

Vanda Šega. FOTO: Ivo Žajdela

Zanima jo posameznik, umeščen v socialni prostor in čas

Vanda Šega se je rodila leta 1959 v Ljubljani, maturirala na pedagoški gimnaziji ter diplomirala na Fakulteti za upravo. Več kot dvajset let, do upokojitve, se je iz domače Notranjske vozila v prestolnico na delo.

V vseh vlogah jo zanima človek, kot posameznik, umeščen v socialni prostor in čas. Prisluhne mu z izredno izostrenim socialnim čutom in mero za pravičnost.

Vse se je dotakne, kot bi klicalo njeno navzočnost, njeno sodelovanje, njeno pomoč. Notranjo moč in navdih črpa iz lepot Cerkniškega jezera in sveta ob njem. Temu njenemu svetu – travam, gozdovom, pticam, svetlobam in neštetim obrazom jezera – s pretanjenimi besedami vrača neskončno ljubezen in hvaležnost.

Svojo prvo pesniško zbirko Skrhane sanje je objavila leta 1988 in zanjo prejela nagrado Jožeta Udoviča za pesniški prvenec. Že v njej je nakazala, da jo zanima predvsem posameznik v svojem odnosu do okolja, narave in ljudi, s katerimi je povezan, zanima jo njegovo intimno doživljanje, ki mu zna pozorno prisluhniti, tako da zazna in prelije v verze vse njegove nežne, komaj slišne odtenke.

Pretanjeni, globoki in obenem odzivni liriki ostaja zvesta tudi v svojih nadaljnjih pesniških in proznih delih. Med doslej objavljenimi leposlovnimi knjigami je tudi zbirka kratke proze Vezenje kroga, ki je leta 2008 prejela nagrado Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti za najboljšo samozaložniško knjigo.

Je prejemnica zlatega taborskega priznanja, ki ga podeljuje Občina Cerknica. Pod okriljem Celjskem Mohorjeve družbe sta doslej izšla njen roman Nikogaršnja in pesniška zbirka Odpotovanja.