Ob tem mi na misel prihaja evangeljski odlomek o viharju na morju in Jezusu, ki ta vihar pomiri. »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna veter in morje?« so se vprašali učenci ob tem. To vprašanje in sam dogodek čudežne pomiritve viharja na odprtem morju sta močno privlačila in vznemirjala domišljijo  mnogih, ki so prebirali evangelije. 

Vsi ostali Jezusovi čudeži se nam lahko zdijo nekako sami po sebi umevni. Normalno je, da Jezus, ki je Bog, spremeni vodo v vino, čudežno pomnoži kruh, ozdravi bolne in obuja mrtve. 

A to, da je v določenem trenutku Jezus zapretil morju: »Utihni, umiri se«, da je stegnil roko in tako zgolj z besedo in kretnjo pomiril strašno divjanje naravnih sil, se nam lahko zdi nekaj povsem drugega od »običajnih« čudežev. 

Gospodovati in ukazovati naravi, tega pa ne zmore nihče. Človek sicer preko znanosti, tehnike in medicine dela dandanes skorajda prave male »čudeže«, vremena pa, hvala Bogu, zaenkrat še ne more komandirati, je večkrat ponavljal duhovnik dr. Ivan Merlak. 

Jezusov čudež pomiritve viharja je nekaj prav posebnega. 

Ko smo v minulem poldrugem letu doživljali pandemijo covida 19, se je morda tudi komu od nas zdelo, kakor da smo na viharnem morju, prepuščeni vetrovom in valovom, in nismo vedeli, ali bo naš čolnič prevrnilo. 

Morda nam je s tem, ko je prišla doslej neznana bolezen s tako ihto na človeštvo, hotel Bog nekaj povedati … Saj veste, pehamo se za zemeljskimi dobrinami, pri tem pa ne opazimo, kako izgubljamo svojo pravo vrednost, ko z življenjskega obzorja izgubljamo Boga. 

Delo in dobiček – samo to imajo mnogi pred očmi. 

Potem pa jih, morda kar naenkrat v življenju, doleti nesreča. Neuspeh, nagla in nevarna bolezen, življenjski poraz, smrt v družini. Takrat nenadoma vsi človekovi načrti padejo v vodo, jih zagrnejo neusmiljeni valovi človeške usode. Kaj storiti takrat? To vprašanje je za mnoge pravi življenjski izpit, preizkušnja, ki ne more ostati brez odgovora.

Jezusovi učenci so preizkušnjo na morju slabo prestali. V svoji premajhni veri (Jezus jim celo očita, da je sploh nimajo) prestrašeni obupujejo, pozabljajo, da je z njimi Jezus, njihov Gospod in Učenik, torej tisti, ki je odgovoren zanje in za njihova življenja. 

Avtor prispevka je Franci Petrič, odgovorni urednik slovenske izdaje Besede med nami. FOTO: Tatjana Splichal.

Tako je tudi z nami: brezbožni običajno obupujejo, preklinjajo in besnijo. Veren človek pa tudi v tem prepozna Božjo roko: roko, ki tudi s krivuljami piše ravno in zna vsako nesrečo preobrniti v naše dobro, v naše odrešenje. Tako, kakor je smrt svojega Sina naredil za ceno našega odrešenja.

Naj nas zato Beseda življenja, ki jo vsak dan prebiramo in ob kateri bomo duhovno zoreli tudi ob meditacijah v tej številki, opogumlja in utrjuje v nas zavest, da nikoli nismo sami.

Članek je bil najprej objavljen v Besedi med nami, september-oktober 2021, reviji s premišljevanji božje besede za vsak dan. Revijo lahko prelistate TUKAJ. Posamezen izvod stane 3,95 evra, naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin.