Preprost mož vedrega duha pravi, da si je po civilnem pravu in mišljenju sicer zaslužil penzijo, »a nisem zato postal duhovnik, da bom penzionist nekje na samem!« se smeje. Tudi po 50 letih je Ernest Berložnik iskreno rad duhovnik. Nekje med izzivi posvečenega življenja mu je bilo dano doumeti, kako pomembna je za človeka skupnost. In privošči jo vsakomur.

Prihajate iz župnije Prevalje. Kako ste kot otrok spoznavali Boga in gradili odnos z njim?

Bog je bil prisoten v družini in širšem sorodstvu. Bila je kratka, a redna molitev, hodili smo k maši. Najlepša stvar za otročka je bila iti v cerkev. Ne vem, če sem občudoval cerkev samo, ampak doživljal sem ponos: »Mi smo pa verni!« To je bila lepa stvar, velik dar. Že kot mali otrok sem bil neverjetno ponosen, da sem z atijem pri maši. Navadno sva šla midva k prvi maši, potem pa sva skuhala nedeljsko kosilo. Mama je šla z mlajšimi brati k drugi maši.

Bili ste tudi ministrant, kajne?

Nekje v tret...