Še do nedavnega širši javnosti precej neznana Nina Krajnik, doktorica filozofije, ustanoviteljica in predsednica Slovenskega društva za lacanovsko psihoanalizo. Večjo prepoznavnost v slovenskem okolju si je izgradila šele s pomočjo nastopov na RTV Slovenija, kjer je izredno ostro in natančno secirala patologije slovenske družbe.

Kandidatura s podpisi volivcev

Kot pravi sama, se je za predsedniško kandidaturo odločila po pogovoru z ljudmi, ki si želijo ozdravitve slovenskih družbenih vezi in njen preporod.

Na predsedniških volitvah bo kandidirala s podpisi ljudi, saj ni članica nobene politične stranke. Bo pa vesela, če se bo z njenimi idejami identificirala tudi katera izmed obstoječih političnih strank.

Med podporniki ustavna sodnika, olimpionik, …

Njeno kandidaturo so do sedaj že podprli oče slovenske ustave in nekdanji ustavni sodnik Peter Jambrek, nekdanji predsednik ustavnega sodišča in profesor Tone Jerovšek, smučarski skakalec Lovro Kos, astronom Bojan Kambič, Nataša Elvira Jelenc iz Društva onkoloških bolnikov, (njena najljubša pisateljica) Gabriela Babnik Outtara, podjetnik in glasbenik Pavle Okorn in akademski slikar Matej Metlikovič.

Prav podpora teh ljudi, ki ji veliko pomenijo, je bila eden od glavnih razlogov za njeno kandidaturo. Toda ključni razlog pa je bilo vendarle neko drugo vprašanje.

V Sloveniji oči še niso odprte za nekaj, kar je cilj moje politike 

Krajnikova tako pojasnjuje, da vemo, »da živimo v nekem svetu slovenske družbe, ki je pogosto grob, nepravičen. Veliko se govori o pravni državi, o človekovih pravicah«. Toda te pogosto teptajo prav tisti, »ki govorijo v imenu njih«. Sama meni, da nimamo s tem težav le na družbeni ravni, ampak je problem tega globlji. Po njenem mnenju je zato potrebna »ozdravitev na osebni ravni. In to so tiste vrednote, ki jih tudi kot predsedniška kandidatka želim najbolj poudariti«.

V njenem diplomatskem delu so jo ljudje večkrat pohvalili, kako lepo govori o Sloveniji in jo zastopa v očeh ljudi. Seveda tako tudi čuti in misli. Vendar pa je ob vrnitvi v Slovenijo »spoznala tudi določeno hrbtno stran tega prostora«, v katerem hitro nekoga etiketira in nanj nalepi neko oznako: »Zelo hitro se ljudi spravlja v neke predale v neke entitete, ki bi bile potem lažje razumljive. Kdo so pravzaprav ti ljudje? Levičarji, desničarji, rdeči, beli. Karkoli. Jaz mislim, da je to velik problem v Sloveniji. Da v Sloveniji oči še niso odprte za nekaj, kar je cilj moje politike in moja politika je politika singularnega.«

Kaj je politika singularnega?

Ta njena osrednja beseda v širši javnosti prav gotovo ni zelo znana. Toda kot pojasnjuje Krajnikova, bo pri njej vztrajala. To pa zato, ker pomeni preseči ideologije etiketiranja, »ki so prisotni pri nas ves čas« in ustvarjajo razdor in razkol. Toda sama si želi predvsem povezovanja. Slednje po njenem pojasnilu pomeni, »da razumemo sebe in druge v absolutni neprimerljivosti s komerkoli. Ljudje v Sloveniji zelo radi obračajo pozornost na skupine. Ampak mi ne smemo gledati samo gozda, mi moramo odpreti oči za drevo«.

Njen cilj pa je »preporod tega, na kakšen način razmišljamo in kaj pravzaprav smo«.

Vidimo, kje imamo problem

Za zaključek pa je Krajnikova izpostavila tudi, da takšnemu razmišljanju niso ubežali niti njeni protikandidati: »Ne bi želela kar takoj kritizirati ali komentirati kandidature drugih kandidatov. Ampak zdi se mi, da če se nekdo zavzema za pravno državo in človekove pravice, takoj za tem pa ad hominem nekoga napada, vidimo, kje v Sloveniji imamo problem. Ne na družbeni ravni, na osebni. In tukaj je potrebo stvari spremeniti.«