Kot je povedala v božičnem pogovoru za Družina media, ji je zgled vere, prav tako sestri in bratu, posredoval oče. Mama namreč ne izhaja iz verne družine, a je kljub temu privolila in sprejela, da jih je njen mož, njihov oče, versko vzgajal. Zaradi vere lažje prenaša vse stiske in težave. »Ob tem, ko se zavedaš, da ni vse v tvojih rokah, da je nekdo nad tabo, v tebi, s tabo, ob tebi, da verjameš, da ti želi dobro, je veliko lažje v življenju.«

Mama je vedno spekla orehovo potico

Prva asociacija, ki ji pride na misel ob besedi božič, je vonj po božičnem drevescu. »Vedno smo imeli lepo okrašeno naravno smrekico. Na teh vejicah so bile pripete sponke, to so zelo stari okraski in se jih ne dobi več. Na njih so bile svečke. Spomnim se tudi jaslic, ki smo jih postavljali z bratom in sestro. Božič smo vedno praznovali v ožjem družinskem krogu. Mami je spekla orehovo potico, na mizi je bil narezek. Ne spomnim se, da bi šli k polnočnici, ker mislim, da je bilo za vse nas prepozno.«

FOTO: Siniša Kanižaj

Z možem delita podobne vrednote 

Z možem Matjažem, ki prav tako prihaja iz verne družine, sta poročena dobrih 20 let. Čeprav imata naporne urnike in številne obveznosti, delita temeljno vrednoto. »Zame je velik privilegij, da mojemu možu vera ni nekaj tujega in da podobno čuti kot jaz, da imava iste cilje pred sabo, da imava podobne vrednote.« Te poskušata z zgledom prenašati na sinova.

»Ko sem bila noseča, sem razmišljala, kako bom svojemu otroku predala vero, a tu se je pokazalo delovanje Svetega Duha. Vse se je dogajalo zelo spontano in naravno. Otroci razumejo mnogo več, kot si mislimo. Oba sinova sta obiskovala verouk in prejela zakrament svete birme. Mlajši sin je ministrant, starejši pa včasih že reče, da ne gre k maši, da Boga čuti tudi drugje.« Vesela je, da se skozi leta krepi tudi njena vez z možem, saj »čutiva vedno večjo povezanost in mir«. Verjame, da jima je to dala prav vera.

Nina je mama dveh sinov. FOTO: Siniša Kanižaj

Biti mama je najtežja vloga

V karieri je odigrala številne dramske in filmske vloge, a biti dobra in pravična mama ter dobro vzgojiti otroke, »je najtežja vloga v mojem življenju, ki se nikoli ne konča. Igram jo vsak dan. Je lepo, a tudi težko, ker moraš biti vztrajen, dosleden, imeti pravo mero popustljivosti, ob vsem tem pa jim še posredovati vero«. A pravi, da je iz leta v leto lažje, saj verjame, da so v Božjih rokah. »Bog ima z njimi načrte, jaz se bom malo umaknila,« nekoliko šaljivo pripomni.

Vero živi skozi odnose

Imeti dobre odnose, ne le družinskih, ampak tudi s prijatelji, kolegi, sodelavci, je, kot priznava, zanjo večen izziv. »Človek je namreč ves čas razpet med dobrim in zlim, ves čas prisoten ego. Posameznik je hitro ranjen, užaljen, zamerljiv, hoče biti v ospredju. Merilo, kako globoko je nekdo veren, zame ni obisk maše ali spovedi. Seveda je tudi to pomembno, a mi smo družina, ki ne gre vedno k maši. To popolnoma mirno povem, ker vero živim skozi odnose. Če vere ne živiš v odnosih, je to zame prazna vera.«

Lepih in izpolnjenih odnosov si želi tudi v prihodnje, da bi v njih čutili polnost življenja ter povezanost s samim sabo in z Bogom: »Da bi verjeli v to, da vse slabo mine in da na koncu vedno posije sonce.«