Da ne kaže vse svoje vere polagati v človeka, nam ne nazadnje govori že Sveto pismo: »Preklet mož, ki zaupa v človeka,« piše prerok Jeremija. In Slovencem nam je bila ta misel blizu. 

Da v času nekdanje države nismo zaupali beograjskim oblastem, se morda še zdi razumljivo. S časom se je namreč jasno izkazalo, da razlog njihovega zanimanja ni bila dobrohotna naklonjenost, pač pa takšni in drugačni interesi. 

Tudi dejstvo, da nam na tak ali drugačen način po osamosvojitvi vladajo dediči enopartijskega režima, ravno ne vliva zaupanja. Saj vemo, kako je z volkom in njegovo dlako ...

Da pa danes povsod, kamor ti nese oko, vidiš le zarote in poskuse prevare, je vendarle prehudo. Če smo včasih dvomili v integriteto in dobronamernost oblasti, se to nekako še da razumeti. 

Da pa danes dvomimo že vse povprek in se bojimo sleherne institucije, ki bi utegnila trditi nekaj, o čemer se sami nismo prepričali, že meji na paranojo. 

Dvom, ki spodbuja kritično zavest, je do neke mere koristen, saj človeka varuje pred lahkovernostjo; pretirana dvomljivost pa človeka hromi in mu jemlje pogum za življenje.

A kakorkoli že gledamo na avtoritete nad seboj, vendarle obstaja ena, ki ji niti pod razno ne moremo očitati zlonamernosti. Gre za avtoriteto tistega, ki že po definiciji ne more imeti slabih namenov, saj je ljubezen sama. Razumeli ste, da govorim o Bogu.

Vsa zgodovina odrešenja od prvih staršev naprej deli ljudi na tiste, ki so Bogu zaupali, in druge, ki mu niso. 

Medtem ko so bili prvi polni poguma, navdušenja za dobro in hrepenenja po pravičnosti, so drugi bolj ali manj životarili na mestu in kmalu ugasnili v temi pozabe. Se spominjate Davidovih besed, preden je stopil nasproti Goljatu? »Gospod, ki me je rešil iz levjih šap in iz medvedjih šap, on me bo rešil iz roke tega Filistejca.« 

In za Davidom nepregledna množica tistih, ki so svoje življenje izročili v Božje roke in ravno zaradi tega delali velike reči. Zdaj imam v mislih svetnike. Može in žene, ki se niso bali, da bi v življenju karkoli izgubili, saj so vedeli, da vse, kar so in kar imajo, pripada Bogu, in da bo On vse, kar mu bodo izročili, stoterno povrnil. 

Svetniki so s to svojo držo svetilnik in kažipot tudi nam: kažejo nam, da se kot ljubljeni Božji otroci nimamo česa bati.

Edino, kar v življenju lahko izgubimo, je Božja naklonjenost; in še to le tedaj, ko jo bomo sami zavrnili. Če bomo Bogu vračali, kar nam daje, ljubezen torej, se nam ne more zgoditi prav nič hudega več. 

Morda bomo res preganjani, morda bomo pristali na beraški palici ali nam bo bolezen razjedla telo; a kaj je vse to v primerjavi s tistim, kar edino nekaj šteje: z dejstvom, da nas Bog neskončno ljubi in si želi naše bližine.

Pri svetnikih pogosto občudujemo njihova velika, požrtvovalna dela, njihove žrtve in neustrašna dejanja ljubezni. Pri tem pa pogosto pozabljamo, da je vse to le stranski produkt njihove vere in zaupanja v Božjo ljubezen. 

Če se v otroškem zaupanju prepustiš v Božje roke, bo Bog zaživel v tebi. In še več: po tebi bo zaživel in deloval tudi v svetu. Ali drugače: Če ljubiš Boga, je ljubezen do sočloveka samoumevna. In če ljubiš človeka ob sebi, boš storil vse, da s čimerkoli ne boš ogrozil njegove varnosti in blagostanja. Pa tudi če to pomeni prejeti cepivo ali redno hoditi na teste.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (44/2021).