Večer v krogu prijateljev, zdravica za rojstni dan, poročno slavje, praznovanje ob krstu … Povsod (vsaj) kozarček, če ne ravno žganega, pa vsaj tistega iz vinskih grozdov ali hmelja. Slovenska tradicija, zaradi katere ima 40 odstotkov srednje generacije težave z alkoholom. Alkoholizem je težava, ki prinaša mnogo trpljenja ne le bolniku samemu, ampak vsaj še njegovi družini. O osebnih izkušnjah z alkoholizmom so po romanju alkoholikov na Brezje odkrito spregovorili p. Avguštin Novak, Franjo Tomazini in zakonca Stanislava in Sandi Gorenc.

Slovenci smo znani po precej visoki stopnji splošne tolerance do alkohola. Se ta praksa v zadnjem času z ozaveščanjem problema alkoholizma spreminja?
P. Avguštin: V zadnjih desetih do petnajstih letih bolj zasledujem te stvari in se o alkoholizmu več piše in govori, jaz pa sem bil takrat, ko sem sam pil, čisto nepripravljen in nepoučen o teh stvareh – bil sem samostanski ekonom in sem imel ves čas opravka z alkoholom, ko sem sprejemal delavce ali druge goste. Posli so se večinoma sklepali v samostanski kleti.
Franjo: Še zmeraj so te navade. Ko sem šel na zdravljenje v Begunje, so me presenetile besede, da se v Sloveniji pije ob rojstvu in ob smrti. Kako resnično! O alkoholu se več govori, a dejansko bi morali preprečiti tako lahko dostopnost do njega. Pri tem me najbolj skrbijo naši otroci, ki preveč posegajo po njem. Ko sem bil majhen, nisem mogel sam priti do alkohola, danes ima dostop do njega čisto vsak.
Sandi: Preveč je dostopen in cene so še prenizke. Poglejmo, kdaj človek neha piti ali kaditi: bodisi zaradi zdravja bodisi finančne nezmogljivosti. Poleg tega je alkohol danes dostopen povsod, celo na bencinskih črpalkah.

Kdaj se je vaša bolezen alkoholizma pravzaprav začela in kdaj ste sprevideli, da nekaj ni več v redu? Kateri so bili motivi ali dejavniki, ki so sprožili najprej priznanje problema in odločitev za zdravljenje?
P. Avguštin: Mene so na to opozorili drugi – najprej sicer s stavki, ki so mi prišli na ušesa preko drugih, da se govori, da ga rad nagnem, potem tudi bolj konkretno, a sem to občutil kot napad. Branil sem se z zanikanjem, skrivanjem, opravičevanjem, potem obrambo – videl sem le napake drugih. Šele ko mi je sobrat na zelo nevsiljiv način predstavil zdravljenje, ki ga je obiskoval tudi drug mlajši duhovnik, sem se dal prepričati.
Franjo: Vedno mora miniti neka doba. Prvič sem si priznal, ko so šli otroci v srednjo šolo. Opazil sem, da so se mi izogibali, se zapirali v svoje sobe. Tudi prepiranje z ženo je bilo na dnevnem redu. Za tri leta sem prenehal piti, a se je nato vleklo še šest let. Potem me je nekega dne hčerka vprašala, kaj bo z mano. Odgovoril sem ji, da če ne bom nehal v dveh mesecih, grem v Begunje (v psihiatrično bolnišnico, op. a.). Tako je tudi bilo. Ko sem se znašel tam, sem sprevidel, da bom moral nekaj narediti na sebi, če bom hotel pridobiti nazaj izgubljeno zaupanje domačih. Vključil sem se v klub zdravljenih alkoholikov in tam dobil nove prijatelje ter veliko zaupanja. Žena mi zdaj pove, da mi spet zaupa. Najbolj enostavno je nehati piti, težko pa je ponovno zaživeti v družini.
Sandi: Kdo ve, kdaj se je to že začelo?! Vsekakor se je nadaljevalo, ko sem se ponovno poročil: vse je bilo lepo, ves čas sem bil »malo pod gasom«. Takrat se je še dalo, a ko je bilo treba vklopiti glavo za reševanje stvari na sodišču, se je zapletalo. Sčasoma tudi samokolnica ni več hotela iti naravnost. In sam sebi reči, da tako ne gre več, je težko – raje si tiho in se boriš sam s sabo, hkrati pa samo iščeš, kako bi prišel do steklenice. Nekako se ti potem uspe odvaditi, a pridobiti zaupanje domačih … Ne vem, če to sploh lahko še kdaj dobiš nazaj.

O tem je na romanju alkoholikov zelo neposredno spregovoril tudi p. Christian Gostečnik.
Sandi: Res je tako, kot je povedal. Največja bolečina zame je, da se za to, kar si počel, ne moreš opravičiti – ne samemu sebi, ne domačim. S tem se moraš sprijazniti in živeti. Precej hudo je sprejeti tudi to, da se marsičesa za nazaj ne spomniš in ti za tvoje neumnosti povedo domači.

Stanislava, kako ste vi videli svojega moža? Zakaj ste tolerirala njegovo pitje?
Stanislava: Ko danes gledam nazaj na moje otroštvo, prvi in drugi zakon, bi mi kdo rekel, da lahko napišem znanstvenofantastično knjigo. Kot otrok me je mama zavrgla in so me vzgajali stari starši. Verjetno sem se zaradi tega pomanjkanja zelo mlada poročila v družino, kjer je bil že oče nasilen in marsikdaj sem sebi in otroku dobesedno reševala življenje. Toda bila sem mlada, drugačnega življenja sploh nisem poznala. Šele ko sem se začela družiti z drugimi ljudmi, ki so mi dopovedovali, da me bo moj mož enkrat ubil, sem se odločila nekaj narediti. Najbolj neumno je, da sem vse to tolerirala – ves čas sem razglabljala o vzrokih, zakaj pije in ga zaslepljeno opravičevala.

Bi danes ravnali drugače?
Stanislava: Danes bi takoj dala ultimat – ali jaz ali steklenica?! Danes se ne bi spraševala, zakaj to počne. Vsak se sam odloči, da pije. Ko sem se odselila, sem svobodno zadihala in potem spoznala Sandija, ki se mi je zdel tako nežna duša, a se je vsa zgodba žal le ponovila. Marsikdaj so mi ga že dopoldne pripeljali vsega pijanega in sem ga zaklenila v stanovanje, da mi ne bi kaj ušpičil in da sem šla lahko popoldne delat. Sicer so bili dnevi, ko ni pil, pa potem tudi dnevi, ko se je »na mrtvo« napil. Nisem mu mogla zaupati. Tudi danes kljub zdravljenju ne morem reči, da je zaupanje popolno – šele zdaj je pravzaprav hudo, ker se mož umika v samoto. Trenutno samo zaupam v Božjo pomoč. Včasih je tako hudo, da si za trenutek zaželim, da bi še pil. A kot pravi p. Gostečnik – mož mora priti nazaj v odnose, jaz ne morem.
Franjo: Prav zato so tu klubi zdravljenih alkoholikov – če ne bi hodil skupaj z ženo, se ne bi tako dobro končalo. Tam veliko odnesemo od predavanj različnih strokovnjakov. Žena pravi, da je šele tam začela drugače razmišljati in pridobivati nazaj zaupanje.


Foto: arhiv Družine / A. Ž.