Nikoli ne bo pozabila septembra 2020 in trenutka, ko ji je zdravnica rekla: »Da, rak je, vnetni hormonsko neodvisni Her2 je pozitiven.« Zameglilo se ji je pred očmi in v tistem trenutku ni niti dojela, kaj ji je razlagala zdravnica. »Sedela sem v čakalnici in jokala. Prva misel oziroma vprašanje je bilo: 'Mar še nimam dovolj?' Stara sem bila komaj 40 let. Moža sem vprašala, kaj pa zdaj.« Sandra se je zavedala, da ne bo lahko in da želi živeti, ker jo družina in bližnji prijatelji potrebujejo, enako kot ona njih. Le to.

Imela je osem kemoterapij v onkološki kliniki UKC Maribor, zaradi katerih je njen imunski sistem oslabel.

Hvaležna sem, da sem spoznala, zakaj živim, kako živeti vsak trenutek. Hvaležnost izražam vsak dan.

»Slabo sem se počutila, nisem imela apetita, shujšala sem, ampak imela sem v glavi, da bo tudi to minilo. Potrebovala sem več počitka in spanja ter si govorila, da bo kmalu spet dan, ko bo vse v redu. Nisem želela biti žrtev in nisem želela pokazati šibkosti, ker sem verjela, da mi bo uspelo,« pojasnjuje Sandra.

Sledil je poseg za vstavitev venske valvule (VAP), nato odstranitev leve dojke in bezgavk ter petindvajset obsevanj v Ljubljani. Obsevanja so se ji vrstila ena za drugo in ni jim bilo konca.

»Trenutno sem še v fazi zdravljenja. Hodim na biološke terapije s kemoterapijo (doslej sem jih imela 13). Zadnjo sem imela 15. februarja,« pravi Sandra.

»Trenutno sem še v fazi zdravljenja. Hodim na biološke terapije s kemoterapijo (doslej sem jih imela 13). Zadnjo sem imela 15. februarja,« pravi Sandra. FOTO: osebni arhiv

Ko pogleda nazaj, se ji še vedno zdi, da so bili prvi trenutki najtežji, predvsem zaradi tega, ker je v življenju že marsikaj doživela.

»Od rojstva sem naglušna in nosim obojestranski slušni pripomoček BAHA. Namesto levega ušesa imam protezo. Skupno sem imela 15 operacij zaradi sluha in ginekološko. Nikoli nisem pomislila oziroma pričakovala, da se bo to zgodilo ravno meni, da mi bodo zdravniki povedali, da imam raka. Vedno nasmejana, pozitivna. Ne veš več v resnici, proti čemu se boriš, kaj te čaka, zakaj prav ti. Milijon neodgovorjenih vprašanj, težkih misli, predvsem, kaj bo z mojo družino, če umrem … Tudi na to sem pomislila,« opisuje Sandra Legenič, ki še zmeraj čuti posledice narkoze in zdravil, vendar je hvaležna, da je zmogla toliko in še več.

Nikoli pa seveda ne bom pozabila besed najmlajše hčerke, ko mi je večkrat povedala, da sem zanjo lepa z lasmi ali brez las.

Vse postane veliko lažje, ko prideš v roke specialistom

»Nihče te ne pripravi na tako težko diagnozo. Zame je bil stik s specialisti zelo pomemben, da sem lahko začela svoj proces zdravljenja. In to je sprejetje. Takoj, ko bolezen sprejmeš, je lažje. Začela sem si postavljati majhne in malo večje cilje ter se kar hitro navajati na 'novo resničnost',« pravi Sandra.

Rak jo je veliko naučil. Imela je dobre in slabe dni. Spoznala je veliko novih prijateljev, ki se tudi borijo s podnajemnikom (rakom). Poslušala je lepe zgodbe preživetja in upala na najboljše. Spraševala se je, koliko bo še zmogla, vendar je na koncu postala še močnejša. Rak jo je naučil sprejemanja ljudi takšnih, kot so, in izogibanja tistim, ki je niso vredni. Zavedala se je, da ostaja tudi plan B ali C.

»Misel, ki me spravi pokonci, je: 'Vse se da!' In da je v življenju pomembno le to, kako si pripravljen na načrt B. Vsemu sem in bom kos,« pričuje sogovornica.

Sandra Legenič z družino. FOTO: osebni arhiv

Večkrat se sekira zaradi brazgotin

»Bila sem brez las, obrvi, trepalnic, nohtov. Najprej se zjočem, nato si rečem: 'Sandra, vesela bodi, da si še tu.' Velika opora so mi bili družina in prijatelji(ce). Nikoli pa seveda ne bom pozabila besed najmlajše hčerke, ko mi je večkrat povedala, da sem zanjo lepa z lasmi ali brez las. Hvaležna sem predvsem za izkušnjo, kako iti čez izziv, ko gledaš smrti v oči. A pri vsakem, za katerega izvem, da je zbolel za rakom ali celo preminil zaradi njega, se me to dotakne bolj, kot se je moja bolezen mene. Glede drugih sem bolj čustvena kot zase. Vedno sem sebe postavljala na zadnje mesto. Vem, kaj preživljajo, hudo mi je zanje in za ljudi okoli njih. Sam točno veš, kaj čutiš in kako se počutiš, zato sem morda lažje prenašala vse skupaj kot moji najbližji. Glede sebe sem vedela, da ne smem popustiti, da moram zdržati. Doma imam moža in tri otroke. Ni bilo opcije, da se predam bolezni. Morala sem vztrajati zase in za družino.« 

Milijon neodgovorjenih vprašanj, težkih misli, predvsem, kaj bo z mojo družino, če umrem … Tudi na to sem pomislila.

Prijatelji ji večkrat povedo, da je postala polna življenja in da sta se njen nasmeh in pogled spremenila. Opisujejo jo, da je lahko vzgled vsem, in občudujejo, kako močna oseba je postala.

»Hvaležna sem, da sem spoznala, zakaj živim, kako živeti vsak trenutek. Hvaležnost izražam vsak dan.«

»Veliko zgodb sem slišala, kako so ženske odlašale z obiskom zdravnika in se je bolezen razvila. Zato vas prosim, če imate občutek, ki vam pravi, da se je v telesu nekaj spremenilo, da greste čim prej, oziroma takoj, k zdravniku.« FOTO: osebni arhiv

V največjo podporo so ji bili družina, mama in oče ter prijateljice

»Vmes so bile krize, saj je bolezen res psihična preizkušnja. Imam tri otroke, stare 21, 17 in 10 let, nisem se mogla kar izključiti oziroma smiliti sama sebi. Čeprav sta najstarejša hči in sin že starejša, je tu še najmlajša hčerka, za katero moram skrbeti, ker je zelo navezana name,« pojasnjuje Sandra in poudarja, da ji je pri vzgoji veliko pomagal tudi mož Danilo.

Prišel je trenutek, ko se je znašla pred izzivom, ko ni vedela, kaj bi storila, kako bi šla naprej. Ni se počutila dobro v svoji koži in vse, kar je potrebovala, so bile vzpodbudne besede, pozitivne zgodbe in kakšen nasvet. To je dobila in v to tudi verjela. 

»Veliko zgodb sem slišala, kako so ženske odlašale z obiskom zdravnika in se je bolezen razvila. Zato vas prosim, če imate občutek, ki vam pravi, da se je v telesu nekaj spremenilo, da greste čim prej, oziroma takoj, k zdravniku.«

»Verjemi vase, ostani močna in nikoli ne obupaj.« S tem nasvetom in mislijo je Sandra zaključila pričevanje svoje zgodbe, ki jo z veliko mero optimizma pelje naprej.