Spokornik

Zavetnik: Bavarske, Rima, Tolentina, Benetk, Genove, Antwerpna, Kordove, Lime, vernih duš v vicah, svobode, bratovščine vernih duš, priprošnjik za vsakdanji kruh.

Atributi: Lilija, knjiga, hudič, kelih, križ, bič in dve pečeni ptici

Bolj poznamo sv. Nikolaja iz Mire - našega Miklavža kakor pa tega svetnika. Med njima pa je večja zveza kakor samo skupno ime. Sv. Miklavž je bil pokopan v italijanskem mestu Bariju. Kakor beremo v njegovem življenjepisu (6. decembra), se je rodil staršem v letih, ko po naravnih zakonih ni bilo več pričakovati rodovitnosti v zakonu. Tudi starši našega današnjega svetnika so si ga izprosili v pozni starosti na grobu sv. Miklavža v Bariju in mu dali njegovo ime.

Rodil se je v San Angelu južno od Ancone. Kot deček je rad hodil v cerkev in bral nabožne knjige. V domačem kraju pa teh ni bilo veliko, zato so ga starši poslali v mesto Tolentino. Tu je med misijonom poslušal pridigo o minljivosti tega sveta, ki ga je tako prevzela, da se je odločil postati redovnik. Z osemnajstimi leti je že napravil redovne zaobljube. Kot menih se je odlikoval v poslušnosti, ponižnosti, spokornosti, postu ter v gorečnosti za molitev in premišljevanje. Po mašniškem posvečenju je kot redovnik živel trideset let v Tolentinu. Bil je avguštinec in je po zgledu vzornika tega reda, sv. Avguština, skoraj vsak dan pridigal. Ljudje so ga pogosto videli tudi v spovednici. V njegovih pridigah sta zveneli samo dobrota in krotkost; oznanjal je božjo ljubezen in usmiljenje do spokorjenih grešnikov. Večkrat je doživel čudovita spreobrnjenja.

Kadar je zapuščal samostan, je obiskoval bolnike ali pa šel namesto redovnega brata nabirat miloščino. Meščani so ga zelo spoštovali in imeli radi. Do sebe je bil zelo strog. Veliko se je postil, malo spal, in še to na golih tleh. Mučile so ga hude skušnjave. Ko pa jih je srečno prestal, ga je Bog nagradil s pogostnimi zamaknjenji.

Umrl je 10. septembra 1305, star šestdeset let. Na ta dan goduje.

Še kot mlad fant je Nikolaj prejel tonzuro in talar in bil sprejet med kanonike kolegiatne cerkve sv. Odrešenika v Sant’Angelu. Ob pridigi nekega avguštinskega meniha, ki jo je poslušal, pa se je odločil in zaprosil za sprejem v njihov samostan. Že z osemnajstimi leti je naredil prve zaobljube, v San Ginesiu doštudiral bogoslovje in bil okoli leta 1270 posvečen v duhovnika. Dve desetletji je deloval predvsem kot goreč pridigar in spovednik v številnih krajih, nato pa preživel trideset let v Tolentinu. Tu je že na začetku svojega delovanja s pridigami in kot spovednik osvojil srca meščanov, ki so ga kasneje, ko so njegovo delovanje spremljali še očitni čudeži, častili kot svetnika. Njegove pridige so bile polne dobrote, krotkosti, vernike je spominjal na božjo ljubezen in usmiljenje, ki ga ima Bog do še tako velikega grešnika. Doživljal je čudovita spreobrnjenja. Kadar je zapustil samostan, je obiskoval bolnike ali pa je šel nabirat miloščino namesto redovnega brata. Do sebe je bil strog, hranil se je le s kruhom in nezabeljeno zelenjavo. Na golih tleh je spal le po nekaj ur dnevno, moral pa je tudi skozi pekel skušnjav. Proti koncu svojega življenja je zbolel in po enem letu spokojno zaspal.

Ime: Izhaja iz grščine in je zloženo iz grških besed nike »zmaga v boju« in laos »narod, ljudstvo«.

Rodil se je okoli leta 1245 v kraju Sant’Angelo in Pontano v Italiji, južno od Ancone, umrl pa 10. septembra 1305 v Tolentinu v Italiji.

Družina: Njegovi starši so bili brez otrok in so ga izprosili v pozni starosti na romanju k sv. Nikolaju v Bari.

Upodobitve: Upodabljajo ga v temni redovni obleki avguštincev, največkrat je mlad in brez brade. V eni roki običajno drži knjigo, v drugi pa lilijo in križ. Na prsih ima zvezdo, ob njem sta lahko tudi dve pečeni ptici, hudič, kelih, bič.

Čudeži: V postopku razglasitve za svetnika je kongregacija priznala preko tristo čudežev, največ med njimi je bilo ozdravitev. Več mesecev pred smrtjo je poslušal angelske zbore, ki so mu zagotavljali zveličanje, večkrat je imel videnje o tem, kako njegove molitve rešujejo duše iz vic. Nad oltarjem, pri katerem je maševal, se mu je prikazala zvezda, ki je svetila tudi nad njegovim grobom.

Beatifikacija: Papež Evgen IV. ga je 5. junija 1445 razglasil za svetnika.

Goduje: 10. septembra.