Nikodem in Gamaliel
Nikodem in Gamaliel
Nikodem je bil farizej, član judovskega velikega zbora. Poznal je Mojzesovo postavo, vendar ga je Jezusov nastop v javnosti presenetil. Neke noči je prišel k Jezusu, ker je bil običaj, da so imeli mirne in resne pogovore tedaj, ko niso pričakovali, da bi jih kdo mogel motiti. Nikodem je v Jezusu spoznal božjega učitelja, Kristus pa mu je govoril o nujnosti prerojenja. Sadovi tega pogovora so se pokazali šele pozneje. Nikodem se je v judovskem velikem zboru potegnil za Jezusa, ker ga je ta hotel obsoditi; po njegovi smrti pa se je javno priznal za njegovega učenca, ko je pomagal, da so ga lepo pokopali. Za njegov pogreb je prinesel miro in aloo.
Nikodema so že v zgodnji krščanski dobi častili kot svetnika in spoznavalca. Upodabljali so ga umetniki vseh časov, med njimi tudi Michelangelo v slovitem »Snemanju s križa« v firenški stolnici, ki si jo je izbral za svoj grob. Nikodemovi podobi je vtisnil poteze svojega obraza. Michelangelo je bil namreč član bratovščine, ki je pomagala obsojencem in pokopavala usmrčene. Nikodemova vloga pri Kristusovi smrti je dala firenškemu mojstru misel, da si ga je vzel za zgled v svoji bratovščini.
Tudi Gamaliela, slovitega učitelja apostola Pavla, so zgodaj častili kot svetnika. Tudi on je bil član velikega judovskega zbora, farizej in pismouk. Zaradi izredne učenosti in osebne poštenosti so ga zelo spoštovali. Politično je bil nepristranski, ni bil hujskač, marveč je skušal zmerno pomirjevalno vplivati, kar dokazuje tudi njegov nastop v obrambo apostolov Petra in Janeza.
Po izročilu je Gamaliel sprejel Kristusov nauk. Umrl je okoli leta 50 po Kr. Rimski martirologij opisuje najdenje njegovih kosti skupaj s kostmi sv. Štefana, Nikodema in Abidasa. Po nekem starem izročilu je dal pokopati svetega Nikodema poleg sv. Štefana na svojem posestvu blizu Jeruzalema, kjer je želel biti tudi sam pokopan.
Med literarnimi upodobitvami velja omeniti roman, delo poljskega pisatelja Jana Dobraczynskega, z naslovom Listy Nikodema (Nikodemova pisma). Slovenski prevod je izhajal kot podlistek v Družini v letih od 1969 do 1971.