Glede na pregledano Kraljevo dokumentacijo o kozolcih je videti, da je ob veliki količini dokumentarnega gradiva skušal predvsem preučiti izvor in razvoj kozolca. Na podlagi vsebine njegovega terenskega dela in naslova njegovega prijavljenega in nikoli končanega doktorskega dela je bila najverjetneje glavna Kraljeva teza, da so se kozolci do najbolj dodelane različice razvili le na vsem prvotnem slovenskem etničnem ozemlju, ki danes sega preko mej samostojne države Slovenije.

Profesor na Univerzi v Ljubljani in raziskovalec kozolcev 

Leta 1960 se je Niko Kralj kot docent zaposlil na Oddelku za arhitekturo na takratni Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo (FAGG) Univerze v Ljubljani. Kralj je sicer že kot študent arhitekture na Univerzi v Ljubljani pomagal kot asistent, po diplomi na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani pa se je zaposlil kot vodja razvoja v kamniški tovarni Stol.

Kozolci so se do najbolj dodelane različice razvili le na vsem prvotnem slovenskem etničnem ozemlju.

V okviru svojega delovanja na FAGG je leta 1966 ustanovil Inštitut za oblikovanje kot del Oddelka za arhitekturo, ki je bil zastavljen kot interdisciplinarno naravnan oblikovalski biro, hkrati pa tudi kot raziskovalni inštitut. Iz tematike različnih konstrukcij kozolcev ter razvoja in etimologije kozolcev je imel zbrano obsežno gradivo, ki je obsegalo tudi veliko zbirko fotografij in literature na temo sušilnih naprav iz vsega sveta ter študentske naloge in anketne liste, ki so jih oblikovali na temo kozolcev, ter tako pridobivali informacije iz vse Slovenije ter Avstrije, Italije in Švice.

Končni cilj Kraljeve raziskave kozolca je bila objava študije v obliki monografije z naslovom Razvoj in izvor kozolca. V okviru njegove raziskave o kozolcih je nastalo več kot 6000 fotografij kozolcev, njihovih detajlov in konstrukcij, ki jih je posnel na svojem terenskem delu z ikoničnim Citroenom DS – žabo. Večino Kraljevih fotografij kozolcev hranijo v Zavodu Dežela kozolcev v Šentrupertu na Dolenjskem, kjer imajo v okviru omenjenega zavoda tudi muzej kozolcev na prostem. Vse Kraljeve diapozitive/fotografije kozolcev so tudi digitalizirali.

Stare stavbe je začel fotografirati že kot dijak nižje gimnazije v Ljubljani, fotografije pa je razvijal kar v domačem fotografskem laboratoriju na Grebini. Med drugim je tako leta 1934 posnel fotografijo enonadstropne pol lesene in pol zidane hiše s pokritim gankom in pokritim podstrešnim balkonom iz leta 1750, iz katere izhaja rod Kraljev, in tako zanamcem na fotografiji ohranil ta zanimiv primer slovenske bivalne podeželske arhitekture iz sredine 18. stoletja.

Raziskovalna naloga in sodelovanje študentov

Poseben mejnik v Kraljevih raziskavah kozolca je bilo leto 1970, ko je Inštitut za oblikovanje na FAGG pridobil sredstva za raziskovalno nalogo z naslovom Image Slovenije iz Sklada Borisa Kidriča. V okviru te naloge so iskali pretekle dosežke Slovenije na področju originalnih izumov, arhitekture in oblikovanja s posebnim poudarkom na likovnih posebnostih. Pri raziskovanju so se osredotočili na po Kraljevem mnenju najpomembnejši originalni dosežek slovenskega ljudskega stavbarstva, to je na opus uglašene anonimne arhitekture sušilnih naprav (kozolca), ki se ni nikjer na svetu povzpela do tolike raznolikosti kot ravno pri nas, na Slovenskem, kot je zapisal Niko Kralj.

Študentje so imeli v okviru omenjene raziskovalne naloge dva poglavitna cilja. Prvi je bil analiza obstoječih izbranih kozolcev, drug pa predlog različnih inovacij v oblikovanju kozolca za današnji čas ali celo oblikovanje povsem novih sušilnih naprav, ki bi se oblikovno močno naslanjale na stare vzore. Slovenski etnografski muzej, ki ga je po 1. svetovni vojni ustanovil dr. Niko Zupanič (1876–1961), hrani obsežno gradivo načrtov kozolcev in spremljajočih besedil v okviru zaključenih študentskih seminarskih nalog, ki so nastale pod mentorstvom prof. Nika Kralja.

Študentje so analizirali obstoječe izbrane kozolce in pa predlagali različne inovacije v oblikovanju kozolca za današnji čas ali celo oblikovali povsem nove sušilne naprave.

Pri raziskovanju kozolca je upošteval tudi metode etnološkega terenskega dela, ki poleg kozolca kot predmeta raziskovanja izpostavljajo tudi zgodovino uporabe kozolca, zadovoljevanje specifičnih potrebe uporabnikov posameznih tipov kozolca, potrebno orodje in obrtniško znanje za izdelavo kozolca. Kralj je ob pomoči študentov in sodelavcev tako z izvedenimi fotografijami, izrisi in načrti starih kozolcev zagotovil neprecenljivo arhivsko dokumentacijo starih kozolcev za bodoče rodove raziskovalcev in oblikovalcev.

Ohranitev vizualne podobe kozolcev

Kraljeve fotografije kozolcev so nastale med leti 1970 in 1980. Diapozitive je shranjeval v mapah, ki jih je sistematično želel urediti po tipologiji, žal pa v več primerih nismo našli zabeležk lokacij, na katerih so bile fotografije posnete. Do podrobne analize in preučevanja zbranega gradiva o kozolcih ter formulacije končnih zaključkov na osnovi zbranih rezultatov žal nikoli ni prišlo. Svoje raziskovanje kozolca je želel podkrepiti še s študijami na področju etimologije, preučiti pa je želel tudi zbrano gradivo o sušilnih napravah po svetu. Zaradi številnih drugih projektov mu je za marsikaj zmanjkalo časa. Kljub temu je prav dokumentarno zbrano Kraljevo gradivo o kozolcih ključno za bodoče preučevanje kozolcev, ujel je še zadnje motive »polnih« kozolcev, torej kozolcev v njihovi primarni uporabi in namenu. Poleg tega je velik del fotografiranih kozolcev v zadnjih petdesetih letih izginil.

Svoje raziskovanje kozolca je želel podkrepiti še s študijami na področju etimologije, preučiti pa je želel tudi zbrano gradivo o sušilnih napravah po svetu.

Sodelavci Dolenjskega muzeja iz Novega mesta smo skupaj z Inštitutom Urban Jarnik in avstrijskim Zveznim uradom za spomeniško varstvo (Oddelek za Koroško) šli po sledeh Kraljevih fotografij kozolcev iz njegove terenske poti v Ziljski dolini na avstrijskem Koroškem. Izkazalo se je, da večine kozolcev, ki jih je dokumentiral pred 50 in več leti, ni več mogoče videti na terenu. Našli smo le nekaj nekdanjih kozolcev, ki so jih že pred 50 leti uporabljali za druge namene in ne le za sušenje in spravilo.

V državah izven Slovenije je Kralj večkrat spraševal po jeziku, ki so ga govorili predniki lastnikov kozolca ali pa je informacije iskal na pokopališčih v napisih na nagrobnih spomenikih. Tako je med drugim izvedel, da so stari starši lastnikov nekaterih gorskih kmetij v vzhodni Švici še govorili slovensko. Njegovi tamkajšnji sogovorniki na gorskih kmetijah, so mu namreč omenjali, da so njihovi stari starši govorili nek čuden jezik in navedli nekaj besed, na podlagi katerih je Kralj sklepal, da je šlo za slovenščino.

Stoli Nika Kralja, katerih oblika in v nekaterih primerih tudi spoji se navdihujejo v razporeditvi in pritrjenosti lat pri slovenskem kozolcu. FOTO: Janez Kališnik. Arhiv družine Kralj Iglič. 

Izvor kozolca je Kralj iskal tudi v etimologiji, povezani s kozolci, tako pri posameznih delih kozolca, kot tudi pri orodju, ki so ga uporabljali tesarski mojstri. Poleg slikovnega gradiva, ki ga hrani Zavod Dežela kozolcev, se pomemben del Kraljevega gradiva nahaja tudi v arhivu Slovenskega etnografskega muzeja. Med drugim lahko tam najdemo odlično seminarsko nalogo Kraljevega študenta Miloša Mozetiča iz leta 1971, v kateri opisuje opleten zatrep na pročelju »Lukatovega« kozolca iz Trstenika pri Šentrupertu, opiše njegovo slamnato kritino in razjasni detajle zadnje strani kozolca. Vse to so bili bistveni podatki za restavracijo kozolca po njegovi prestavitvi v muzej na prostem v Šentrupertu.

Članek si lahko v celoti preberete v 43. številki magazina SLO.