Življenje na Grebini

Grebinarjevi (Kraljevi) so živeli na hribčku v dolini pod Trojanami. Tam so imeli hišo in hlev, nad njim pa mizarsko in rezbarsko delavnico, kjer je mizarski mojster Franc Kralj, Nikov oče, izdeloval po naročilu stanovanjsko in stavbno pohištvo. Imeli so tudi kozolec in velik čebelnjak. Ko je začel Niko hoditi v ljudsko šolo v Šentgotardu, so na Grebini živeli skupaj stara starša Marija (1849–1931) in Tomaž Kralj (1842–1940), Nikovi starši Genovefa in Franc ter otroci Čiško, Niko, Cvetko in Marinka. 

Kraljevi so bili na Grebini nekakšen otok, saj je bilo do prvih sosedov približno pol ure hoda. Zato je bilo nujno, da so vsi člani te male skupnosti, tudi otroci, po svoji moči prispevali k funkcioniranju družine. Tako sta Niko in Cvetko, ki je bil leto mlajši, že kot majhna pomagala očetu v delavnici. Oče, mizarski mojster Franc, je bil tudi umetnik, rezbaril je kipce in pisal. Niko se je spominjal, da je imel zapisane igre in spomine iz prve svetovne vojne in obdobja bojev za severno mejo, in bilo mu je žal, da se ti teksti niso ohranili. Povedal je, da je oče Franc nastopal tudi v misijonskih igrah.

Vsi člani te male skupnosti, tudi otroci, po svoji moči prispevali k funkcioniranju družine.

Na Grebini je bilo zelo lepo. Hribček je bil porasel s travo in travniškimi cvetlicami. Niko je povedal, da je bilo zanj nujno, da je vsako leto videl cveteti marjetice. Skoraj si ni bilo mogoče zamisliti lepšega sveta, kot je bil tisti na Grebini. Zato je bilo Niku že v zibko položeno, da bo postal člen v verigi, ki ji pravimo tradicija.

Niko je opazoval pri delu očeta Franca in se od njega učil. Povedal je: »Gledal sem, kako je oče delal posteljo, in mu rekel, da je ta postelja nenavadna in zakaj dela tako. Oče mi je odgovoril: Zakaj pa bi morala biti postelja vedno enaka? Res, zakaj bi morala biti vedno enaka. Ni treba, da je vedno enaka.« Teh načel se je držal tudi kasneje, v svojem poklicu.

Oče je brata Nika in Cvetka vpeljal v delo z lesom.

Oče je brata Nika (1920–2013) in Cvetka (1922–1942) vpeljal v delo z lesom. Pomagala sta mu v delavnici. Veselje sta dobila, ko jima je zatiktakala stenska ura, ki sta jo v celoti izdelala iz lesa. Uro sta naredila po vzorcu neke stare, zavržene kovinske ure. Kolesca so bila rezljana, osi stružene. Oče Franc je vneto sodeloval, vendar le z nasveti.

Ambicije bratov Nika in Cvetka

Po očetovi smrti, ko sta dokončevala njegova naročila, sta brata Cvetko in Niko Kralj razvila velike ambicije. Iz domače delavnice sta hotela narediti tovarno. Ne sicer na Grebini, temveč nekje ob glavni cesti, saj do hiše na Grebini skoraj ni bilo mogoče priti z vozom. Zavedala sta se, da potrebujeta za take načrte več znanja. Tako je šel v šolo v Ljubljano najprej Niko (na začetku na škofijsko klasično gimnazijo, čez nekaj let pa je presedlal na realno gimnazijo). Kasneje se mu je pridružil brat Cvetko, ki je hodil v srednjo tehnično šolo. Oba sta poleg šolanja na gimnaziji in srednji tehnični šoli opravila tudi pomočniški izpit mizarske stroke. Niko si je želel študij nadaljevati v šoli za notranjo arhitekturo v Pragi, zato se je tudi učil češkega jezika. Vendar jima je načrte prekrižala druga svetovna vojna.

Po očetovi smrti sta brata Cvetko in Niko Kralj razvila velike ambicije.

Leta študija

Po drugi svetovni vojni je Niko Kralj študiral na Šoli za arhitekturo Univerze v Ljubljani, kjer sta bila predvsem zaradi političnih razlogov najbolj vplivna arhitekta prof. Edvard Ravnikar in prof. Edo Mihevc. Mihevc je Nika Kralja že med študijem vključil v svoje projekte in bil tudi mentor njegove diplomske naloge iz zgodovine oblikovanja pohištva, ki je leta 1952 dobila univerzitetno Prešernovo nagrado.

Mihevc je bil tudi mentor Kraljeve diplomske naloge iz zgodovine oblikovanja pohištva, ki je leta 1952 dobila univerzitetno Prešernovo nagrado.  

Iz obdobja študentskega sodelovanja s profesorjem je Niko rad povedal anekdoto. Mihevcu je pomagal pri risanju načrtov za litostrojske bloke. Ti naj bi bili po začetni Mihevčevi ideji zgrajeni na stebrih, tako da bi bila pritlična etaža transparentna. Ko pa je prišel gradnjo pregledat takratni minister Franc Leskošek, je profesorju Mihevcu rekel, da je treba zazidati tudi spodnjo etažo blokov. Mihevc je poskušal še nekaj časa zagovarjati prvotni načrt, potem pa mu je Leskošek dejal: »Zazidaj ali pa te bom zaprl.« Kot vemo, imajo litostrojski bloki zazidano spodnjo etažo.

Članek si lahko v celoti preberete v 41. številki magazina SLO.