Urednica knjige Tina Kozin ni imela lahkega dela, saj se ji pesnik ni tako odprl za sodelovanje, kot si je želela. Kljub temu so pod »pesniškim« naslovom Plasti odzidanih daljav izšli pesniški utrinki, kjer je seveda marsikaj zamolčano, nasploh pa je Grafenauerjevo življenje in delo zadovoljivo prikazano.

Človek z impresivno življenjsko zgodbo

Torej, nagrajena pesnica, urednica in radijska novinarka Tina Kozin je napisala in sestavila prav posebno knjigo spominov našega vsestranskega ustvarjalca za odrasle in otroke, pesnika, prevajalca, esejista, akademika in družbenega kritika Nika Grafenauerja.

»Niko Grafenauer je človek z impresivno življenjsko zgodbo, ki kar kliče po romanu. In verjetno bi bilo slednjega lažjega pisati kot Nikove spomine.

Čeprav srčen, prijazen, radoživ človek, je namreč Niko v enaki ali še večji meri zaprt, ko gre za osebne zadeve.

Kot bi se obdal v oklep, ki še njemu samemu ne pusti do sebe. To dejstvo je v temelju zaznamovalo knjigo Plasti odzidanih daljav, ki se sicer sprehodi skozi ključne postaje njegovega življenja, a njena osnovna celica vseskozi ostaja – fragment,« je pojasnila Tina Kozin.

Od ljubljanskega učiteljišča do študija primerjalne književnosti

Grafenauerjeve spomine, ki si sledijo kronološko, je v knjigo ujela tenkočutno in prefinjeno. Najprej izvemo, kako je nekaj dni po rojstvu izgubil mamo, čez slabi dve leti pa še očeta, zato ni nikoli zares poznal svojih staršev in je živel precej razseljeno otroštvo. Vseeno pa so z brati in sestrami ostali močno povezani.

Že v mladosti se je pri Kajžarjevih v Dvorski vasi pri Velikih Laščah kot mestni fant »srečeval z naravo in se vanjo vživljal. Sledove tega občutja je mogoče zaznati tudi v moji poeziji«, razlaga Kozinova.

Potem sledimo njegovim selitvam in šolanju prek ljubljanskega učiteljišča, kjer se je zaljubil v svojo kasnejšo ženo, učiteljska praksa pa je močno vpliva na njegovo pesništvo za otroke.

Nadaljeval je študij primerjalne književnosti, kjer je občutil velik navdih ob predavatelju Dušanu Pirjevcu.

 Niko Grafenauer Vir: SDS 

Delo pri kultni Novi reviji

V študentskih letih je izdal pesniški prvenec Večer pred praznikom (1962), takrat pa se je rodil tudi danes že ponarodeli Pedenjped za otroke, za katerega priznava, da je vanj »vnesel vsa svoja uresničena in neuresničena otroška doživetja« in da je v njem zaživel svoje otroštvo, sploh pa ga razume kot enega izmed določajočih dogodkov v svojem življenju.

Nadalje pripoveduje še o svoji poklicni poti, predvsem o urednikovanju pri Mladinski knjigi, kjer je pristal na povabilo Kristine Brenkove in deloval triindvajset let.

Sledi prikaz dela pri kultni Novi reviji in njeni 57. številki, o pobudi za nastanek Jenkove in Rožančeve nagrade in še čem.

Posamezna poglavja je posvetil nekaterim svojim sopotnikom, sodelavcem, prijateljem, kot so Miha Mate, Taras Kermauner, Rudi Šeligo, Dane Zajc. Knjiga je obogatena s fotografijami, pesmimi, članki, pismi, pa tudi s pričevanji nekaterih, ki so mu blizu.

Knjiga je pomemben pričevalec duha časa in formativnih trenutkov naše zgodovine.

Niko Grafenauer je za svoja dela dobil številne nagrade, leta 1980 je prejel nagrado Prešernovega sklada, dve Jenkovi nagradi, Kajuhovo nagrado, Sovretovo nagrado, tri Levstikove nagrade in leta 1997 še Prešernovo nagrado.

Ahac – knjiga o Pirjevcu

Založba Beletrina je 100. obletnico rojstva slovenskega literarnega zgodovinarja in teoretika ter urednika Dušana Pirjevca (1921–1977) obeležila s knjigo Ahac – knjiga o Pirjevcu, ki jo je uredil Andrej Koritnik.

Dušan Pirjevec - Ahac je bil markantna figura v intelektualni zgodovini 20. stoletja na Slovenskem.

V svojem življenju je prepotoval pot od komunističnega revolucionarja, partizana, pa tudi upornika proti povojnemu političnemu sistemu do izjemno vplivnega in cenjenega profesorja primerjalne književnosti.

»Ob stoletnici njegovega rojstva zato pričujoča monografija razkriva obe plati: zasebno in javno,« pojasnjuje urednik knjige Andrej Koritnik.

Kako je Udba spremljala Pirjevca

V pismih prvi ženi Marjeti Vasič, v zaporniškem dnevniku ali v zapisih malo pred smrtjo bodo bralci ugledali odločnega in skrbečega človeka; upornika in tenkočutnega misleca.

V spominih njegove hčere Alenke Pirjevec in zgodovinsko-literarnih analizah Andreja Inkreta, Petra Vodopivca in Borisa A. Novaka pa to dramatično življenjsko zgodbo spremljamo iz različnih perspektiv: partizanske, družinske, politične, univerzitetne in študentske.

Peter Vodopivec je objavil 30 strani dolg prispevek, v katerem je na osnovi udbovskega dosjeja prikazal, kako je Udba spremljala Pirjevca, še posebno v 60. letih, ko so ga vrgli iz partije, do Pirjevčeve smrti leta 1977.

To ni prva knjiga o Pirjevcu, njen namen pa je to enigmatično osebnost, ki je močno vplivala na razvoj misli slovenske inteligence svojega časa, predstaviti tudi z zasebne plati.

Medvojna korespondenca z ženo, pa tudi nekateri Pirjevčevi dnevniki in odlomki iz del njegovih sodobnikov so v tej knjigi objavljeni prvič.

Mirko Bračič in Dušan Pirjevec kot partizana; oba razvpita, prvega so partizani ustrelili sami, drugi je imel očitno dovolj »zaledja«, da se to ni zgodilo.