Foto: Paul Badde

Ena od zgodb, ki je v minulih tednih izrazito odmevala v cerkvenem prostoru, je povezana s knjigo Iz globin najinih src, pri kateri sta v zagovor duhovniškemu celibatu sodelovala prefekt Kongregacije za bogoslužje kardinal Robert Sarah in zaslužni papež Benedikt XVI. Pustimo na tem mestu ob strani polemike, kako naj bi se (oziroma naj se ne bi) to sodelovanje kazalo na naslovnici knjige in še kje drugje, temveč se posvetimo njenim vsebinskim poudarkom, pa tudi razmerju piscev, zlasti kardinala Saraha, do sedanjega papeža. Ali je bila knjiga res oblika »upora« proti Frančišku tik pred objavo njegove apostolske spodbude o Amazoniji, v kateri naj bi po (neuresničenih) pričakovanjih nekaterih cerkvenih in civilnih krogov »zrahljal« pravila duhovniškega celibata? Ali je res, da je afriški kardinal tudi sicer nekakšen »prvak« med kritiki sedanjega pontifikata?

Sarahova vloga v Cerkvi

Tudi slovenski prostor je prizorišče takih razprav. Za ponazoritev navedimo le drobno dopisovanje na Facebooku, kjer je eden od odličnih slovenskih duhovnikov v izmenjavi različnih mnenj glede Sarahove vloge v Cerkvi med drugim zapisal: »Ni malo katoličanov, ki kot vrhovno teološko avtoriteto z nastavki svetniškega sija spoštujejo kardinala Saraha in obenem vztrajno nasprotujejo papežu. Mnogi ga imajo celo za heretika. Premalo poznam kardinala Saraha, da bi vedel, ali to sam spodbuja ali ne. Vem pa, da je dovolj moder in razgledan, da ve, kaj njegovi sledilci počnejo. In jim ne reče, naj nehajo.«

Kardinalov odnos do papeža Frančiška

Tudi zato smo se odločili za prevod intervjuja, ki ga je s kardinalom Sarahom za ameriški časnik National Catholic Register pripravil vatikanski dopisnik Edward Pentin. Iz pogovora je namreč jasno razvidno, kakšen odnos ima kardinal do papeža Frančiška (in kakšnega naj bi torej imeli tudi Sarahovi sledilci), seveda pa je predstavil tudi razloge za izid knjige Iz globin najinih src.

Robert Sarah je tudi avtor knjig Proti večeru gre in dan se je že nagnil, Moč tihote in Bog ali nič, ki so izšle pri založbi Družina.

Vaša eminenca, zakaj ste želeli napisati to knjigo?

Ker je krščansko duhovništvo v smrtni nevarnosti! Preživlja eno najhujših kriz doslej.

Odkritje velikega števila spolnih zlorab, ki so jih zagrešili duhovniki, celo škofje, to neizpodbitno dokazuje. Upokojeni papež Benedikt XVI. je že veliko povedal o tem vprašanju. Toda njegove besede so takrat izkrivili in nato prezrli. Tako kot danes so ga tudi takrat poskušali utišati. In tako kot danes so z različnimi manevri odvrnili pozornost od njegovega preroškega sporočila. Jaz pa sem prepričan, da nam je povedal bistvo – česar si nihče ne želi slišati.

Pokazal nam je, da so korenine zlorab, ki jih zagrešijo duhovniki, v napačni formaciji mladih duhovniških kandidatov. Duhovnik je človek, izbran za služenje Bogu in Cerkvi. To je posvečena oseba. Vse njegovo življenje je posvečeno Bogu. In kljub temu so poskušali razsvetiti življenje duhovnikov. Želeli so ga povsakdanjiti, ga narediti posvetnega. Iz duhovnika so želeli narediti človeka, kot je vsak drug. Nekateri duhovniki so se izoblikovali, ne da bi v središče svojega življenja postavili Boga, molitve, obhajanja mašne daritve in gorečega iskanja svetosti.

Benedikt XVI. je dejal: »Zakaj je pedo­filija dosegla tolikšne razsežnosti? Na koncu pridemo do sklepa, da je vzrok v odsotnosti Boga. Takšni zločini so mogoči šele tedaj, ko vera nič več ne določa človekovega ravnanja.«

Kako natančno je bila formacija mladih duhovnikov, ki jo omenjate, pomanjkljiva, in kakšne so posledice?

Duhovnikov v času formacije niso učili, da je Bog edina oporna točka v njihovem življenju, niso jim posredovali izkušnje, da imajo njihova življenja smisel v Bogu in za Boga. Ker so bili prikrajšani za Boga, jim je ostala le še moč. Nekateri so zapadli v diabolično logiko zlorabe oblasti in spolnih zločinov. Če duhovnik vsak dan ne izkusi, da je zgolj orodje v Božjih rokah, če nenehno ne stoji pred Bogom, da bi mu služil z vsem srcem, potem tvega, da ga bo zastrupil občutek moči. Če duhovnikovo življenje ni posvečeno, je v veliki nevarnosti, da bo živel v utvari in bo njegova pozornost usmerjena drugam.

Danes si nekateri želijo narediti še dodaten korak v tej smeri. Radi bi razvrednotili celibat duhovnikov. To bi bila katastrofa! Kajti celibat je najočitnejše znamenje, da duhovnik pripada Kristusu, da ni več sam svoj. Celibat je znamenje življenja, ki ima smisel le v Bogu in za Boga. Želja po posvečevanju poročenih mož nakazuje, da duhovništvo ne zahteva celega človeka, da zanj ni potrebno popolno darovanje, da človeku pušča prostor za druge obveznosti, kot je poklic, da pušča čas za zasebno življenje.

Toda to je zgrešeno. Duhovnik je duhovnik ob vsakem času. Duhovniško posvečenje v prvi vrsti ni velikodušna predanost; to je posvetitev vsega našega bitja, neizbrisna prilagoditev naše duše Kristusu, duhovniku, ki od nas zahteva trajno spreobrnjenje, da bi mu bili vedno bolj podobni. Celibat je nesporno znamenje, kako biti duhovnik pomeni, da se človek v polnosti izroči Bogu. To postaviti pod vprašaj bi resno zaostrilo krizo duhovništva.

Ali upokojeni papež Benedikt XVI. razmišlja podobno?

Prepričan sem, da je tako, in tudi sam mi je to večkrat povedal. Njegovo največje trpljenje in najbolj bolečo preizkušnjo v Katoliški cerkvi predstavljajo pedofilski duhovniki, duhovniki, ki kršijo svojo čistost. Človek mora le prebrati vse, kar je napisal o tem vprašanju kot kardinal, pozneje med svojim pontifikatom in prav pred kratkim v knjigi Iz globine najinih src.


Foto: Vatican Media

Vedno znova je poudarjal pomen duhovniškega celibata za celotno Cerkev. Naj vas spomnim na njegove besede: »Če celibat ločimo od duhovništva, ne bomo več zaznali karizmatičnega značaja duhovništva. Videli bomo le vlogo, ki jo ustanova sama zagotavlja za svojo lastno varnost in potrebe. Če želimo na duhovništvo gledati v tej luči …, Cerkve ne bomo več razumeli drugače kot zgolj človeško ustanovo.«

Toda Benedikta XVI. želijo utišati. Priznati moram, da se mi neizmerno upirajo klevetanje, nasilje in nesramnost, ki jih je deležen. Benedikt XVI. je želel spregovoriti svetu, svet pa je poskušal zavreči njegove besede. Vem, da odločno zagovarja vse, kar je zapisano v tej knjigi, in vem, da je navdušen nad njenim izidom. Želel je pisati in javno izraziti svoje veselje, vendar bi mu to radi preprečili. Toda če smo povsem iskreni, so ti poskusi neučinkoviti. Raje ne razmišljam o teh umazanih igrah, za katere bodo odgovorni nekega dne odgovarjali pred Bogom.

Kaj tiči za tem nasprotovanjem?

Nasprotniki duhovništva ne želijo priti do dna tej razpravi. Zavedajo se, da njihovi argumenti temeljijo na zgodovinskih napakah, na teoloških nesporazumih. Vedo, da je celibat potreben za evangelizacijo v misijonskih državah. Zato poskušajo knjigi odvzeti legitimnost. Ker ni ničesar, kar bi lahko napadli v besedilu, napadejo naslovnico. Kakšna škoda! Iz upokojenega papeža delajo starčka.

Ali ste prebrali, kaj je napisal? Se vam zdi, da bi človek lahko napisal več strani tako globokega besedila, če ne bi bil povsem pri sebi? Nekateri ljudje naju želijo predstaviti kot naivna. Poskušajo naju prepričati, da so naju založniki zavedli, da so izkoristili ta nesporazum, ker so želeli izvesti ne vem kakšno oglaševalsko potezo. To je povsem zgrešeno! Nobenega nesporazuma ni bilo. Najin francoski založnik je preprosto izpeljal, kar sem sam pripravljal z upokojenim papežem. To sem že omenil. Še enkrat bi se rad vsem svojim založnikom, predvsem francoskemu, zahvalil za njihovo poštenost in profesionalnost.

Vse te razprave so namenjene odvračanju pozornosti od tega, da bi se pogovarjali o bistvu, o vsebini knjige.

Celoten članek si lahko preberete v prilogi Slovenski čas in na tej povezavi (potrebna je prijava).